V mojem prvem letu kaplanske službe je nekega dopoldneva v župnišču zazvonil hišni telefon. Na drugi strani je bila gospa, ki mi je želela nekaj ponuditi in verjetno tudi prodati. Preden pa je predstavila svojo ponudbo, je vprašala: »Koliko otrok imate?« Odgovoril sem: »Nobenega.« Nakar je telefonska zveza bila prekinjena. »Tu, tu, tu,« je bilo slišati v slušalki. Pa sem si mislil: »Kaj bi se šele zgodilo, če bi gospe rekel, da jih prihaja okrog sto?« Toliko je namreč bilo v tisti župniji otrok pri verouku. Nekateri, ki sem jim o tej prigodi povedal, so rekli: »Mogoče bi dobil količinski popust.«
Duhovniška, učiteljska, zdravniška in še marsikatera druga služba je pač taka, da so ti zaupani otroci, ki niso tvoji, da za njimi stoji še dvakrat toliko staršev in drugih, ki so ti jih zaupali, da imaš, kjer koli že opravljaš svojo službo, na razpolago vsaj eno nepremičnino, ki ni tvoja, da postaneš del bratovščine, ki šteje več sto tisoč članov po vsem svetu, in da postaneš kamen spotike, razlog za sovraštvo in hvaležna tema za mnoge. Jezusove besede apostolu Petru iz današnjega evangelija (Mr 10,29-30) se na svoj način uresničujejo v vsakem poklicu in poslanstvu. Kdor pusti za sabo nekatere stvari, se v življenju za nekaj odloči in pri tem sledi Jezusu, pač ne ostane neopažen.
Kdor koli se odloči slediti Jezusu in biti njegov učenec, postavi nekatere stvari na stranski ali celo slepi tir in na glavnega usmeri druge. S tem postane tarča mnogih besed in grabežljivih rok, a nič za to. Že od začetka krščanstva je znano, da se kristjani imajo za romarje na tem svetu: Nekaj časa smo tu, nato pa gremo naprej, kar uporabljamo sedaj, bomo ob svojem času prepustili drugim. Zavest, da je vse, kar imaš, dar in ne pravica, znamenje zaupanja in ne razlog za okoriščanje, pač ni sprejemljiva za vsakogar.
Ljudje smo dostikrat podobni nekomu, ki – tako kot bogataš iz današnjega evangelija – pade pred Jezusa kot bi poklical 112, prosi za recept ali čarobno paličico, predstavi svoje dosežke, pričakuje povračilo, protiuslugo ali privilegij in se pri tem noče potruditi ali čemu odpovedati (prim. Mr 10,17-22). Pričakujemo, da se bomo prebili skozi šivankino uho kakor debela ladijska vrv. Velikokrat se zdi, da prihajamo pred Boga, kot bi prišli pred preiskovalnega sodnika: Povemo sicer kakšen greh, a takoj naštevamo, kaj vse smo »že od svoje mladosti« zbirali kot bi bile pike v Mercatorju, zvezdice v Tušu, točke na OMV-ju, ali smrekice v Sparu.
»Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« (Mr 10,23). Kako težko se bodo tisti, ki celo življenje samo zbirajo, čemu odpovedali. Jezus ne reče, da je nemogoče, le ljudem se tako zdi. Tako zelo se jim zdi, da se kar sami v to prepričajo in naredijo za to vse.
Jezus je zahteven. Nekaterim se zdi celo nemogoče uresničevati, kar uči. A »pri Bogu je vse mogoče« (Mr 10,27) – samo pustiti mu je treba. Bog spreminja srca ljudi in usmerja tok dogodkov – samo verjeti mu je treba. Bog vsakemu odpre nebeška vrata – samo prikorakati je treba do tja. Bog vsakemu daje možnost, da zaživi kot njegov otrok – samo sprejeti je treba njegov načrt zase.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal: Luka Tul