Starček Simeon me v evangeljskem odlomku (Lk 2,22-40), ki je na vrsti danes, vedno znova nagovarja. Ta mož je, prepričan sem, umrl radosten. Njegovo življenje je izpolnjeno. Srečanje z Odrešenikom je dajalo smisel in ga naposled tudi dalo. Osvobajajoče je slišati njegovo hvalnico, ki jo zapoje Bogu in v njej izpove, kako Bog edini lahko daje smisel človekovemu življenju – Bog, ki je človeku dal življenje.
Smrt našega telesa torej ni prav nič tragičnega. Morda je danes to nekaj odrinjenega, tujega, zloveščega in takega, čemur se je treba izogibati, od tega bežati. Zdi se, kot bi telesna smrt bila neka zadnja postaja in po njej nič več. Zgled starčka Simeona – in tudi Kristus sam – nam kaže čisto drugo sliko. Smrt je prehod v kakovostnejšo, boljšo, drugačno obliko in razsežnost življenja. Življanje se s smrtjo nadaljuje, se ne prekine ali konča.
V preteklosti se je gotovo velikokrat slišal izrek »Memento mori – spomni se, da boš umrl.« Danes se ga ne sliši ali pa je neprijetno slišati ga. Prepričan pa sem, da bi vsak, če bi večkrat pomislil na svoj odhod s tega sveta, v tem življenju naredil manj neumnosti. Poskusimo narediti vsak dan eno dobro stvar več in eno neumnost manj. Prizadevajmo si zapustiti ta svet za spoznanje boljšega, kot smo ga prejeli. Da, svet smo prejeli in naposled ga bomo vrnili tistim, ki pridejo za nami.
Delati dobro, deliti srečo z drugimi in narediti vse, kar zmoremo, da bi dobro živeli, je osvobajajoče in osrečujoče. Prepričan sem, da si vsak želi umreti v zavesti, da je kar najboljše izpolnil poslanstvo, ki mu je bilo zaupano. Prepričan sem, da si vsak želi umreti radosten – radosten, da je njegovo življenje imelo smisel. Menim, da je pred iztekom koledarskega leta na mestu ne samo gledati nazaj, ampak predvsem pogledati naprej in izkoristiti priložnosti, ki osmišljajo naše zemeljsko življenje.
Starček Simeon je Odrešenika srečal samo enkrat. Mi ga imamo priložnost velikokrat ne samo srečati, ampak celo zaužiti. Koliko priložnosti imamo za radost, ki jo je čutil stari Simeon. Srečanje z Jezusom – prav vsako – naj bo res nekaj osvobajajočega in izpolnjujočega, nekaj kar osmišlja naše romanje na tej zemlji. Zato želim vsakemu, da bi lepo živel in lepo umrl. Želim, da bi srečanja z Jezusom osmišljala vsak trud, vsak dan, vsak napredek in vsak načrt, ki si ga je zadali.
Ko pa bo napočil trenutek odhoda s tega sveta, naj bo srce radostno, vest mirna, duša pa naj zapoje svojo najlepšo pesem.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul