Menim, da lahko starši prej ali slej govorijo o podobni izkušnji z lastnim pubertetnikom, kakor sta jo imela Jožef in Marija z dvanajstletnim Jezusom. Med starši in otroki prej ali slej pride do nekaterih razlik in tudi razhajanj. Nekaj je dobrih, nekaj ne, nekatera so znamenja odraslosti, druga otročjosti. Kam bi uvrstili prigodo iz današnjega evangeljskega odlomka? Je bil Jezus bolj samostojen, ali bolj svojeglav, bolj odločen ali bolj trmast?Jezus je res odšel po svoje. Ničesar ni povedal svojim staršem o tem, kar namerava. Vsak otrok se naposled želi nekje uveljaviti, pokazati kaj zna in – naj mi bo odpuščena predrznost, če tako rečem – »izpasti frajer«. Jezus se čudi Marijinemu in Jožefovemu neznanju o tem, kje se nahaja in kako razmišlja. Po drugi strani pa – potem ko so prišli v Nazaret – »jima je bil pokoren« in »je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,51.52). Je bil Jezus svojeglav ali samostojen, trmast ali odločen?
Jožef in Marija pa sta bila prepričana, da je Jezus tam, kot običajno, kjer je zmeraj bil, kjer sta prepričana, da bi moral biti. Tudi ne razumeta in jima ni jasno, zakaj bi Jezus kar na lepem tako naredil, kot je. Iskala sta ga, kjer ga ni bilo, kjer ni njegovo mesto. Po drugi strani pa je Marija »vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51), o tem premišljevala. Jezusa Jožef in Marija sicer nista razumela, nista pa obsojala, dvignila rok, se mu odpovedala. Tudi nista bila lahkomiselna in rekla: »Ah, saj je itak Božji sin, bolj pameten od naju in, ne glede na naju, bo naredil prav. Zakaj bi ga vzgajala?«
Družina, ki so jo sestavljali, je obstala. Zmogla je prenesti in prerasti vse prigode in nezgode svojih članov. Po sunkoviti spremembi ustaljenih okvirov je zmogla najti pot naprej in ohraniti komunikacijo. Po nasprotjih in razhajanjih, ki so se pojavila, je zmogla ohraniti varno okolje in odprta vrata. Ali ni ravno v tem vloga človeške družina? Vsaj zase lahko rečem, da vem in da sem doživel, da so mi doma vrata odprta. Naredil sem že marsikatero neumnost, nisem ubogal, delal po svoje, razmišljal in pametoval drugače od pričakovanj in verjetno tudi želja, bil trmast, uporen in zajedljiv. Z marsičim se nisem strinjal in mi ni bilo jasno, zakaj mi nekaj govorijo in prepričujejo. A če je kje okolje, kamor lahko vedno pridem, je to doma. Tega ne govorim samo staršem, ampak tudi pubertetnikom .
Vsi – starši in otroci – pa imamo odprta vrata pri Očetu. Če ohranjamo komunikacijo z njim, bo vsaka družina postajala vedno bolj sveta. Pomembno je ohranjati povezavo z Bogom doma. Pri tem ne glejmo na minute ali obrazce, število molitev in njihovo izdelanost. Glejmo – starši in otroci – na pristnost in trudimo se za odprte karte. Povejmo Bogu svoje veselje in težave, kličimo ga v sreči in nesreči, molimo drug za drugega, kličimo Boga v svoje odločitve in načrte, preizkušnje in nestrinjanja. Naj on naredi, kar samo on zmore. Če je težko začeti, ali če ne vemo, kako bi začeli, začnimo z malim: naredimo drug drugemu na čelo križka pred spanjem ali ko kam gremo. Iz malega zraste veliko.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi v vsej človeški družini. Amen.
Zapisal Luka Tul