Jezus ni običajen kralj. Ni zgolj nekdo, ki se ukvarja s statistiko in ukaže, kdo naj gre na katero stran, kdo naj dobi katero nalogo, kdo naj mu kaj prinese in podobno. Lakota, žeja, bolezen, osamljenost in druge stiske in potrebe zanj niso navadni kazalniki ali pojavi, ki se pač zgodijo. Z njimi se ne sooča kot birokrat, temveč se poistoveti s tistimi, ki so jih stiske prizadele. Kar (ni)smo storili stiskanim, (ni)smo storili njemu. Merilo ljubezni do njega, je ljubezen do stiskanih in pomoči potrebnih.
Jezus je – pa naj ne zveni preveč filozofsko ali materialistično – konkreten. Ne samo da ni navadna ideja ali lepa misel, miselni konstrukt ali nabor modrih izrekov, temveč postane človek. Prisoten je v človeku – vsakem človeku – in se poistoveti z njim. Kar storimo kateremu koli človeku, storimo njemu. Nič čudnega, saj se nam je razodel tako, da je postal človek, in mi verujemo, da smo ljudje ustvarjeni od Boga in po Božji podobi. Ljudje nismo statističen pojav (številke) ali naključen produkt evolucije (serijski proizvod ali blago za izmenjavo), temveč bitja, za katera se Bog po Jezusu zanje razdaja, se v Jezusu z njimi poistoveti.
Kako to, da se tako tisti na desni, kot tisti na levi sprašujejo, kdaj so Bogu bili bližnji? Kako to, da prvi »pozabijo« na svoja dela usmiljenja, drugi pa iščejo opravičilo? Kdaj sploh človek šteje tisto, kar dela? Ker tudi sam izpolnjujem obrazce in pišem poročila o opravljenem delu, si mislim sledeče: Človek šteje takrat, ko je za opravljeno delo plačan (ker delodajalec zahteva točne podatke, ki jih nato prevede v denar za plačo), ali pa mu je neko delo odveč (in, kakor so to delali zaporniki z risanjem črtic na steno, komaj čaka, da dnevi minejo in se stvar konča). Skratka: človek šteje iz nuje ali naveličanja.
Kdor dela dobro, ne prešteva, temveč je zastonjski. Prepričan sem: Mama ne šteje dni ali ur, ko otrok zboli in je treba ostati z njim, in tata ne šteje kilometrov in ne meri razdalje, ko je treba poskrbeti za družino. Pa tudi: Učitelj ne prešteva časa, ko učence uči za življenje (in jih ne zgolj informira o stvareh), natakar ne šteje narejenih korakov, prenesenih kozarcev in krožnikov, zdravnik in negovalka ne štejeta svojih pacientov in oskrbovancev in kako sta jim postregla in smetar ne šteje, koliko je izpraznjenih zabojnikov in kant ali pometenih kvadratnih metrov površin. Kdaj oz. zakaj vsi našteti ne štejejo in ne preračunavajo? Kadar oz. ker to radi delajo za druge in niso preračunljivi.
Komur pa je odveč delati, bo vedno našel izgovor za nedelo. Lakota, žeja, bolezen, osamljenost in druge stiske in potrebe so konkretne okoliščine, kjer se Bog osebno razodene v človeku. Obenem pa so priložnosti, da se razodeneta človeška dobrota in sočutje, ki sta – v luči besed današnjega evangelija (Mt 25,31-46) – »preobleka« oz. druga beseda za ljubezen do Boga samega.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul