Ko sem prebiral in premišljeval današnji evangelij, sem se pomnil na te Jezusove besede: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,42-45).
Množice, judovski prvaki, Poncij Pilat in sprva tudi apostoli so si predstavljali Jezusa kot običajnega, zemeljskega kralja. Takega kralja pa je treba bati in ga ubogati, mu izkazovati čast in vdanost, mu plačevati davke in se zanj vojskovati. Skratka: Raje strezi njemu, kot da on streže tebi po življenju. Roko na srce: Še danes se zgodi, da pojmujemo katerega oblastnika kot običajnega, zemeljskega kralja. Morda se kateri tako obnaša in mi zato nergamo nad njegovimi ukazi, nergamo nad tem, da ga je treba ubogati, nergamo, ker mu je treba plačevati davke, nergamo, kadar vlaga v vojsko in se poslužuje sile. Naposled pa gremo na ulice in kričimo: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga; ne kupujte pri […]; dol z oblastjo; smrt […], njegova kri na nas in na naše otroke« in podobno. Kjer pa se je tako začelo, se ni dobro končalo.
Tako obnašanje je zelo podobno obnašanju nahujskane množice, velikih duhovnikov in Pilatovemu: Kadar se počutimo ogrožene, nergamo, kričimo, obsojamo in si – meni nič, tebi nič – umivamo roke. »Bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod« (Jn 11,50), si mislimo bolj ali manj naglas. Pa je s tem kaj boljše tudi na dolgi rok?
Jezus pa je drugačen. »Ko bo bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod. […] Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas,« (Jn18,36.37) smo slišali v evangeliju. Resnica sicer boli, ker razkrije tudi neprijetne stvari, a je edina, ki osvobaja, saj ne obsoja. Jezus ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil (prim. Jn 3,17). Ne bo nas namreč osvobodilo ne delo, ne oblastnik, ne nasilje, ne imetje, ne oprostilna sodba, temveč samo resnica.
Kakšen bi bil naš svet, če bi naše merilo bila resnica? Kakšen bi bil naš svet, če bi na njem iskali in odkrivali, poslušali in govorili resnico? Ne, ni nemogoče ali sanjavo, tudi ne utopično ali zavajajoče. Morda je neverjetno ali naporno, je pa uresničljivo. Ni odvisno od oblastnika in njegovega ukaza, ampak od tebe in mene. Začniva sedaj, tukaj. Dajva dober zgled. Ne ustrašiva se kričanja, groženj in obsojanja ljudi. Pred njimi in pred Jezusom se ne obnašajva kot Poncij Pilat, ki bi se rad izmuznil in bil zvezda iz rumenega tiska. Bodiva kot Marija, ki je poslušala Božji glas v dobrem in slabem, v veselju in bolečini, ter izpolnjevala, kar ji je ta glas govoril – ne glede na ljudi in njihovo bolj ali manj glasno kričanje, grožnje in obsojanje. Po Mariji je prišel Jezus na svet, njo opevajo naše molitve in pesmi, Poncij Pilat pa je do današnjega dne znan po umivanju rok in obsodbi, ki jo je izrekel nad Jezusom.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul