Janez Krstnik je poslan zato, da pričuje in se veseli, še več, da se raduje. Njegovo veselje namreč ni zgolj zunanja pojava, ampak notranja drža. Janez Krstnik je radosten, ker je za njim prišel močnejši, imenitnejši in… tisti, nad katerim se nebesa odprejo in ga Oče razglasi kot Sina, ki mu je v radost. »Kaj še počnem na tej zemlji,« si gotovo misli Janez Krstnik, »za kar sem prišel, je izpolnjeno.«
Božji prihod med nas je razlog za radost. Zato je na mestu, da premislimo, če smo tudi mi radostni, da imamo priložnost srečati Boga. Srečamo ga lahko vsak dan in kjerkoli. Kaj to pomeni? Zakaj smo lahko radostni spričo take milosti? Če hočemo biti radostni nad Božjim obiskom, je Boga potrebno najprej zaznati. Verjetno že vemo, da se ne zgodi nič, kar bi Bogu ne bilo všeč, in da je Bog ustvari vse, kar ima vse rad. Poskusimo torej imeti radi, poskusimo pojmovati vse, kar nas obdaja in se zgodi, kot darilo, tisto darilo, ki ga komaj čakamo.
Gotovo smo že kdaj bili radostni: Obiskal nas je nekdo, ki ga dolgo nismo videli; nepričakovano so se dogodki tako odvili, da se je vse izteklo na najboljši način; dobili smo lepo sporočilo od nekoga. In še bi lahko našteval. Konec koncev smo doživeli ta dan, konec koncev nam je še vedno dano živeti in uživati vse, kar je okoli nas, konec koncev smo še živi in pri zdravi pameti, dihamo in hodimo… Vse to si nismo dali ali ustvarili sami. Vsak trenutek se lahko katera koli od teh navidezno samoumevnih stvari konča.
Tudi Božji obisk, tudi to, da imamo Boga tako na takem dosegu, kot ga imamo, ni samoumevno. Janez Krstnik je priča tega in zgled radosti. Celo Oče sam naroči, naj bomo radostni nad Sinom – verjetno zato, ker se ljudje hitro navadimo na neko stvar in nam ta postane običajna. Mogoče je prav to težava današnjega človeka: tako velika navajenost, da preraste najprej v razvajenost in nato v naveličanost.
Janez Krstnik nas torej spominja, da izstopimo iz naveličanosti in osvežimo, znova odkrijemo tisto radost, ki jo je preobilje zameglilo ali celo zadušilo. Vabi nas, da znova zajamemo iz tiste prve izkušnje, ki nas je navdušila, iz tistega prvega srečanja, ki nas je nagovorilo, iz tistega prvega zmenka, na katerega smo komaj čakali. Da o zaljubljenosti niti ne govorim. Človek mora biti malo in zdravo »nor«, ko se spusti v odnos z Bogom.
Svet se spremeni tako, da spremenimo najprej sebe. Bodimo najprej radostni nad sabo in nad vsem, kar nam je dano. Konec koncev je Bog radosten tudi nad nami. Tudi nam govori, da nas je prisrčno vesel, sicer nas ne bi ustvaril in poslal v ta svet. Poživimo svojo lepo izkušnjo z Bogom, začnimo znova tam, kjer nas je prevzela tista prva radost.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul