Ni veliko stvari, ki me naredi nejevoljnega. Ena izmed njih je statistika: preštevamo, postavljamo časovne roke, ocenjujemo in spravimo, kar smo pridelali. Bolj kot statistika sama me dela nejevoljnega statistični način mišljenja, se pravi, da sčasoma postanemo preračunljivi: Gledamo in delamo na tem, da bi imeli več, prej in boljše od sosedov in konkurence, ljubosumno držimo zase svoje pridelke in jih ne delimo z nikomer, svoje dosežke razkazujemo kot pav svoje perje in če se ne izide po našem predvidevanju in izračunu, smo nesrečni, nevoščljivi in po možnosti škodoželjni.
Današnji evangeljski odlomek je – roko na srce – klofuta takemu – statističnemu – načinu mišljenja. Naša naloga ni določiti, koliko semena bo obrodilo in kdaj bo žito zrelo za žetev. Naša naloga ni rovariti po njivi, medtem ko seme klije, poraja bilko, klas in končno žito v klasu. Naša naloga ni predčasno ruvati ljuljko in drug plevel z žitnega polja in tako pohoditi še nekaj rastočega žita. Naša naloga je ne naveličati se sejati in potrpežljivo počakati čas žetve.
Medtem ko človek »spi ponoči in bedi podnevi« ter opravlja svoja vsakdanja opravila, seme »klije in raste, da sam ne ve kako«. Kako raste in kakšno letino prinaša seme Božjega kraljestva na njivi srca vsakega človeka, ni naša stvar. Prav tako ni naša stvar določiti, kdaj je nekaj zrelo za žetev. Vsega tega nam ni potrebno preštevati in ocenjevati. Naša naloga je ne naveličati se sejati in potrpežljivo počakati čas žetve. Bog ve, kako seme raste in koliko sadu bo obrodilo. Bog je tisti, ki daje rast, mi sejemo in, ko pride čas za to, požanjemo. Navadno so to sadovi dela naših predhodnikov. Sadove, katerih seme sejemo mi, bo gotovo pobiral kdo drug. Bog je tisti, ki odpira srca ljudi za spreobrnjenje in jih dela voljna za rast semena svojega kraljestva. Bog je tisti, ki odmeri čas zorenja.
Ne računajmo na to, da bo seme obrodilo, kadar in kakor bomo hoteli mi. Ne računajmo na to, da bo čas tekel, kakor bomo rekli mi. Ne računajmo na to, da bodo zanamci razmišljali, govorili, delali in verovali, kakor bomo načrtovali mi. Ne računajmo na to, da bodo svojo vero živeli, kakor smo jo mi. Ne računajmo na to, da bodo obrodili sadove, kadar in kakor smo si zamislili mi. Naša naloga je ne naveličati se sejati in potrpežljivo čakati na čas žetve. Naša naloga je veseliti se vsake rasti in zorenja. Naša naloga je veseliti se vsakega dobrega sadu, tudi tistega, za katerega sami nismo delali, nanj računali in je zrasel na sosednji njivi. Vse ostalo je Božje delo: pustimo, da se zgodi in dopolni, kakor si je zamislil Bog. Naj nam bo v veselje, da se je na njivah src ljudi zgodila Božja volja in izpolnil Božji načrt.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi po njivah src ljudi. Amen.
Zapisa Luka Tul