Kristus je za vse, niso pa vsi za Kristusa. Za Kristusa pa si takrat, ko ti je dano od Očeta. Ne čudimo se, da Kristus ni več izbira nekega naroda ali družine, da Kristus nima več besede v medčloveških odnosih in, končno, da je Kristusova beseda vedno trši oreh za marsikatero človeško pamet. Ne čudimo se. Krščanstvo je, vsaj v Evropi, (bila) tako samoumevna stvar, da je razvodenelo in hira, da je celo izključeno in zapostavljeno. Ponavlja se vrstica iz evangelija, ki pravi, da »je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.«
Tako se mora zgoditi, da se pokaže, kdo je resnično zvest. Kot smo lahko razmišljali zadnjih pet nedelj: Ni težko biti zvest nekomu, ki ti napolni želodec in organizira zabavo; ni težko soditi nekoga glede na sorodnike; ni težko slediti nekomu, ki ponuja hitre in lahke rešitve. Ko pa je treba izmed vseh ponudb in predlogov izbrati Kristusa, se pa začnejo lomiti kopja človeškega dojemanja. Kristus je najtežja odločitev in ni vsakemu dano postaviti ga za temelj in hrano svojega življenja.
Jezus celo od dvanajsterih apostolov, od najzvestejših med zvestimi, ne zahteva zvestobe in pripadnosti za vsako ceno in jih vpraša, če hočejo oditi tudi oni. Ni namreč samoumevno biti z Jezusom. Ko Cerkev podeljuje zakrament svetega krsta, svetega zakona in svetega reda, ko pripravlja na prejem zakramentov svetega obhajila, svete birme in svete spovedi, ko se želi približati z zakramentom svetega bolniškega maziljenja, spoštuje voljo tistega, ki mu je zakrament namenjen. Če nekdo noče prejeti zakramenta, se ga v to ne sili. Če kdo ni pripravljen, se mu zakramenta ne podeli. Tudi to je plod tisočletne izkušnje širjenja krščanstva po svetu.
Za svobodno odločitev za Kristusa pa tudi volja in pripravljenost nista dovolj. Zanjo je potrebna zrelost. Nastopiti mora pravi trenutek. Če se vse skupaj zgodi na hitro ali po sili razmer, kmalu razvodeni. Zrelost pa pride s časoma, celo mukoma. Mi lahko na naši njivi ali vrtu, za naše otroke in družine poskrbimo za vse (in prav je tako), a Bog je tisti, ki daje rast (in z njo tudi zrelost), kakor in kadar sam hoče. Kristus pravi: »Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.«
Zapomnimo si: Potrebno je oboje: naša volja in pripravljenost na eni strani in Očetov dar na drugi. Vera, zvestoba in pripadnost nikoli niso enosmerna ulica ali enostranska odločitev. Odnos nikoli ni stvar enega, ampak vsaj dveh.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul