Velikokrat se na Cerkev še vedno gleda kot na neko vzporedno, podtalno ali celo idealno državo, kjer je papež »Bog i batina« in škofi njegovi podaniki, ki ga – po zgledu vojakov – ubogajo. Tekom časa je tako tudi bilo ali vsaj moralo biti. Priča smo bili Papeški državi in še vedno poznamo cerkveno hierarhijo. Vse to se mogoče zelo lepo sliši oz. je občudovanja ali omalovaževanja vredno, ni pa to tisto, kar želijo povedati vrstice, ki smo jih v evangeliju današnje nedelje (Mt 16,13-20) slišali. Ni to tisto, kar želi Jezus sporočiti Petru, apostolom in, ne nazadnje, tudi nam.
Če preberemo tudi na vrstice pred in po omenjenem odlomku, je jasno, da temelj Cerkve ni človek, ustanova, oblast ali katera koli otipljiva stvar (meso in kri, kot bi rekel Jezus), temveč razodetje, ki prihaja od Očeta in je temelj osebne vere, da je Jezus res Kristus. Verovati v Jezusa kot Božjega maziljenca in Sina ni plod lastne imenitnosti ali sposobnosti, temveč je plod osebnega odnosa z Bogom. To pa je zelo tolažilno. Kdor pa vere ne premore, ne more reči, da je Jezus Kristus in Božji Sin in na taki veri Cerkev ne more sloneti. Celo Peter ni vedno zmogel trdne vere, je pa v njej rastel vse življenje. V tem je zgled in opora vsem vernikom.
Tolažilna pa je še ena stvar: Kristus gradi svojo Cerkev, ne mi, ne naš napor, oblast…. Če gledamo še pisma apostola Petra, vidimo, da naj se mi pustimo Kristusu kot živi kamni vzidati v njegovo nevidno zgradbo, katere temelj je on sam. Kristus torej izbira, oblikuje, postavlja in povezuje žive kamne (njegove vernike) v eno samo duhovno zgradbo, ki je Cerkev. Cerkev je delo Kristusa, ne pa naše. To je dobro zapomniti si in imeti v podzavesti. Apostol Peter je skala (to je pomen njegovega imena), a v tako veliki meri, kolikor veruje, da je Jezus res Kristus in Božji Sin. Njegova vera – trdna kot skala – ga dela skalo Cerkve. Peter se imenuje po taki skali, ne pa skala po njem.
Cerkev je sčasoma res pridobila na pomenu in imelo vlogo, ki jo je naredilo prepoznavno v Evropi in tudi širše. Cerkev ni podlegla verzeli in praznini, ki ju je povzročil propad zahodnega dela Rimskega cesarstva. Cerkev je v teku časa preživela marsikatero menjavo oblasti in kulture. Papeže so vzporejali celo s kralji, škofe s knezi itd., a to ni bistveno za Cerkev. Papeži in škofi so se obračali na svetne vladarje in ti so nad »nevernike« in »razkolnike« pošiljali vojsko, a to ni oblast, ki naj bi jo Cerkev imela.
Apostol Peter, drugi apostoli, njihovi nasledniki in vsi, ki sledijo Kristusu, naj najdejo temelj svoje vere v tem, kar Bog razodeva, in to vero tudi izpovedujejo, jo živijo in zanjo pričujejo. Kadar je osebna vera močna, ne preti nobena nevarnost od zunaj. Kadar je osebna vera močna, nobena preizkušnja, noben greh in nobena skušnjava ne zmagajo. Tudi to se je tekom časa in v osebnih prigodah vernikov že neštetokrat pokazalo in pomagalo obstati sredi preganjanj, uničenja in vseh možnih nesreč, tudi osebnih porazov in bolečih izgub.
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?,« je vprašanje za vsakega kristjana v vsakem času in na vsakem kraju. Trudimo se skozi življenje, da bi pristno in osebno odgovorili nanj, kjer koli že smo in kadar koli je potrebno. Zanesimo se na to, kar Bog dela za nas v življenju in se nam tako razodeva. Ne zanemarjajmo znamenj, preko katerih nam želi spregovoriti. Prisluhnimo njegovi besedi in iščimo ga v njegovem stvarstvu, saj se nam v njima najboljše razodeva.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul