Ne vemo, zakaj je tisti brezimni človek postavil vprašanje: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Glede na to, da Jezus nanj ne odgovori naravnost, je eden od možnih razlogov strah. Morda je tega človeka skrbelo, da ne bo med odrešenimi. Morda ga je mučilo izpolnjevanje vseh zapovedi in predpisov. Morda se mu je zdelo, da premalo naredi. Morda je mislil, da je število omejeno. Jezus ne odgovori za »da« ali »ne«, tudi ne navede števila, ampak predlaga način, pokaže pot.
Število odrešenih torej ni omejeno. Vsak ima možnost stopiti v srečno večnost. Ozka vrata in pravična dejanja so vstopnica. Da. Včasih gre na tesno, včasih komaj zmoremo, včasih moramo kaj drugega opustiti, včasih je potrebno stisniti zobe in žrtvovati. To je potrebno. Kot pravi Jezus drugje v evangeliju, je pot v pogubo široka in prostorna in nobena težava ni stopati po njej. Za slabe stvari se ni potrebno mučiti, za dobre pa je potrebno vlagati na dolgi rok in sproti.
Rezervacije sedežev, zveze in poznanstva, sklicevanje na zasluge, vstop mimo vrste in podobno pri Jezusu ne šteje. Taka »navlaka« naredi človeka preširokega za ozka vrata. Poleg budnosti in pripravljenosti nas delajo prepoznavne naša pravična dejanja. Ne moremo se torej tolažiti in reči: »Saj smo prijatelji, dobro se razumemo in se bomo že izpogajali. Jezus pa ja ne bo kompliciral.«
Mi ljudje znamo dobro šteti in preštevati, tehtati in ocenjevati. Zanimajo nas številke, vrednosti, učinkovitost in njihovo gibanje, občutljivi smo na pogoje in kriterije… Bog pa ne šteje. Boga ne zanima število kljukic. Zanima ga le naš trud in zalaganje (ozka vrata) ter pravično ravnanje. Vsak to zmore, vsak je poklican, za vsakega si Bog želi, da bi vstopil v srečno večnost. Na nas je odločitev.
Jezus svari pred napačnim načinom, pred trudom za napačne stvari in pred preračunljivostjo. Besede: »Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli,« merijo v to smer in želijo vnaprej opozoriti. Jih jemljemo resno? Mislimo, da imamo še dovolj ali preveč časa? Odlašamo? Kako hudo je človeku, ko se mu že na tem svetu katera vrata zaprejo. Kako težko sprejmemo, kako nas grize dejstvo, da smo se trudili zaman in vrgli proč naše moči.
Jezus, prosim te za moč, da bi zmogli vsak dan vložiti ves potreben trud za pravična dejanja, ki jih od nas pričakuješ. Prosim za moč, da ne bi preštevali medalj, pokalov in vrhunskih dosežkov iz preteklosti, temveč da bi zmogli narediti vsak dan tista dobra dela, h katerim nas kličeš. Naj nas ne skrbijo številke, ampak naj z veseljem delamo, za kar si nas poslal na ta svet.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul