Da, tudi Jezus je kdaj brez moči, tudi on kdaj nima prostora in je potisnjen nekam v kot, čisto nazaj, na zadnje mesto. Kadar smo polni sebe in prepričani, da zmoremo sami, da zmoremo samo mi, je Jezus še vedno tam, čeprav na zadnjem mestu, in čaka. Vsakemu, tudi sebi, želim, da ne bi zapadel začaranemu krogu, v katerem najprej hočemo vse sami, potem pa – ko drugače res več ne gre – pokličemo Boga in mu še očitamo, da ga za nas nič ne briga.
Večkrat se zgodi, da Boga obravnavamo najprej kot rezervno kolo, nato pa kot dežurnega krivca. Rezervno kolo, ko nam gre (pre)dobro, dežurnega krivca, ko se zavemo, da smo nebogljeni in nemočni. Kaj bi Jezus danes rekel, ko bi ga poklicali v življenjskem viharju? Bi tudi nam rekel, da smo strahopetni ni neverni? Morda bi rekel, da smo napuhnjeni in brezbrižni, kaj pa vem. Vera namreč ni več ali pa je zelo malokrat kategorija, ki jo jemljemo resno. Očitati nekomu nevero je brez pomena, ker vera sodobnemu človeku ni več tako zanimiva in pomembna. Razen mogoče, ko drugače res več ne gre.
Takrat se namreč zna zgoditi, da Bog tudi posreduje. Se ustrašimo in sprašujemo, kako je to možno? Iščemo racionalne odgovore na nadnaravna vprašanja in pojave? Apostoli so se spraševali enako. Ustrašili so se ob misli, da je z njimi Bog in da jih je rešil. Tišina po viharju namreč kdaj še kako spregovori in pokaže, pri čem smo. Se Boga tudi mi bojimo, ko pokaže, da obvlada in zmore vse? Tudi takrat, ko je jasno, da je posredoval, zmoremo za gorčično zrno vere? Pustimo, da tisto malo seme vzkali in zraste?
Kakor koli že. Naj je naša plovba skozi življenja mirna ali razburkana, Jezus je tam, z nami. In čaka, morda celo spi in ga je treba prebuditi. Največkrat spi v nas samih, da moramo najprej v sebi pustiti, da zapreti in ukaže vsem možnim notranjim viharjem, naj se umirijo. Mimogrede. Jezero, na katerem so pluli in na katerem jih je presenetil vihar, se nahaja v depresiji. Tam je vreme precej nepredvidljivo in zahrbtno. Kako znano, kajne?
Depresija ni samo zemljepisni pojem, ampak tudi stanje, ko smo ljudje – navadno v prenesenem pomenu besede – v vodi do grla in si sami ne zmoremo več pomagati. Vsi možni dotedanji viharji so nas oslabili in utrudili do te mere, da smo brez moči. Takrat pa smo nepredvidljivi in se znamo še sami odzvati viharno, burno, očitajoče, nepremišljeno. Najraje bi kar zbežali, a s tem težave ne bi bile rešene. »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« Jezus, ti ni mar, da sem brez moči? Zmoremo tak krik, ko je duša razrvana in telo trpi? Pogledamo takrat v tisti kot, tam čisto zadaj, na zadnjem mestu, kjer je Jezus in čaka?
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul