Doseči mir okrog človeka po svoje niti ni tako težko. Ko rečemo: »Daj mi mir,« navadno želimo, da se naš bližnji s čim drugim zamoti ali ukvarja in tako ustvari mir okrog nas. Če pa pomislimo na to, kako zelo je mirno okrog nas, ko je vsak zatopljen v svoj ekran, pa sploh nimamo težav drug z drugim. Tak mir je tisti, ki ga ponuja in razglaša svet: »Samo, da se imamo lepo, se ne kregamo, ne pretepamo in ne kričimo drug na drugega.« Skratka: nasilju je odklenkalo – na zunaj.
Jezus, kot razberemo iz evangeljskih vrstic, ne prinaša tovrstnega miru. Če pride do razdeljenosti, privrejo na dan čustva, se »dajo karte na mizo« in vsak zagovarja (bolj ali manj zavzeto) svoje stališče, svojo odločitev in svojo držo. Ker smo – vsaj na zunaj – danes zelo miroljubno usmerjeni, se izogibamo težkih debat in žolčnih razprav. Bojimo se, da bi stvar prerasla v fizično ali katero drugo nasilje. Velikokrat slišim, da se dandanašnji ne znamo več prepirati, se pravi, soočiti mnenj, predstaviti svojega stališča, ne da bi se kdo počutil ogroženega ali napadenega. Raje stisnemo zobe in potlačimo stvari, morda celo pometemo pod preprogo. V strahu in obupu si ne upamo reči niti dobre besede.
Razdeljenost ne pomeni nujno, da v sebi nismo mirni. Ko povemo, kaj mislimo in zakaj nekaj delamo, se počutimo bolje. Morda je naše ravnanje drugačno od tistega, ki ga zagovarja kdo drug, ali si ga predstavljamo. Medgeneracijske razlike pa so itak nekaj vsakdanjega. Kako težko je staršem ali starim staršem videti, kako mlajši rodovi (ne) živijo vere. Kako težko je starejšim, ko mlajši delajo po svoje. Kako težko je premostiti zamere, ki nastanejo zaradi nerazčiščenih sporov ali nesporazumov. Pa gre tukaj za razdeljenost? Če si stvari nismo povedali, če jih ne znamo ali nočemo povedati, če se ne znamo poslušati, če se o njih nismo pripravljeni soočiti – mar ne govorimo o odtujenosti?
Odtujenost namreč lahko na zunaj ustvari mir, znotraj nas pa vre in drug drugega ne moremo ali nočemo niti videti. Mar smo nasedli miru, ki ga ponuja svet? Jezus ne prinaša miru, kot ga ponuja svet. Jezus prinaša mir, ki je sad prihodnjih, večnih dobrin, ki je sad vstajenja in prihoda Svetega Duha. Jezus prinaša človeku notranji mir. Lahko zagovarjamo različna stališča, imamo različne misli in način delovanja, a kljub temu se lahko spoštujemo, imamo radi in se usedemo za isto mizo. Oče in sin, mati in hči, tast in zet, tašča in snaha so si lahko zelo različni, morda celo v taki meri, da pride do razdeljenosti. A najhuje je, če nas ne zanima in smo odtujeni: vsak za svojim ekranom, vsak na svojem fotelju, vsak s svojimi slušalkami na ušesih. Po možnosti si pojemo: »Bog ne daj, da bi crknu telefonček, Bog ne daj!«
Če smo v sebi mirni, če se v nas naseli mir, ki ga prinaša Jezus – mar ne bomo našli načina, kako živeti skupaj? Če se zanesemo na Svetega Duha, če – kakor Jezus – želimo, da se njegov ogenj razplamti in prečisti nas same in naše odnose – mar ne bomo našli miru v sebi? In če najdemo mir v sebi, mar ne bomo – kljub različnostim – našli soglasja in si znova zaupali? Da. Lahko je okrog nas vojna, lahko se zgodijo hude stvari, lahko letijo besede, krožniki in stolice, a če si na koncu dneva znamo reči »oprosti« in »oprostim ti«, če iščemo rešitve in ne krivcev, če gremo spat brez grenkobe in jeze, smo na konju.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – kakor ogenj. Amen.
Zapisal Luka Tul