Misli za dvaintrideseto nedeljo »med letom«.

Zanimiva dvojnost je predstavljena v današnjem evangeljskem odlomku. Najprej Jezus opozarja pred hinavščino, katere sad je imeti oz. nabrati si čim več (želja po dolgih oblačilih, pozdravih ljudi, prvih in častnih mestih, požiranje imetja in preračunljiva molitev), nato pa opozori na ubogo vdovo, ki je v tempeljsko zakladnico dala vse, kar je imela (dva bakrena novca, težka skupaj okrog 2,5 g), medtem ko so bogati vanjo vrgli veliko.

Dvojno je učenje, ki ga evangeljske vrstice želijo dati: Strogost pri sojenju hinavščine (1) in kakovost darovanja (2). Danes bi svoje misli osredotočil okrog slednjega.

Jezusu ne gre toliko za količino denarja, ki ga namenimo v miloščino ali ga komu darujemo. Ne gre za vsoto, kajti ista vsota je za nekoga lahko drobiž, za drugega pa zelo veliko. Jezus želi opozoriti na kakovost darovanja, se pravi: ne gre za količino imetja, ki ga daruješ, temveč koliko sebe daruješ. Mera je sicer na osebni ravni, a ravno na osebnem, celo intimnem področju želi Jezus doseči spremembo pri vsakem od nas. Danes bi lahko rekli, da nas nagovarja o odnosu do Boga in bližnjega.

Vprašanje, ki si ga lahko vsak postavi, je: Kako darujem Bogu in bližnjemu? Po eni strani smo lahko podobni bogatim, ki vržejo veliko. Zanje to ne predstavlja nič posebnega, morda je to, kar so vrgli, zanje drobiž, morda so natančno preračunali, koliko bodo dali, morda pa gledajo samo na to, da se pojavijo pri zakladnici in nekaj dajo vanjo, da jih bo duhovna gosposka in navadno ljudstvo opazilo, cenilo, hvalilo… Tu se bom ustavil, saj bi hitro zašel na področje preračunljivosti in hinavščine.

Uboga vdova pa je vrgla zanemarljivo vsoto (dva bakrena novca, težka skupaj okrog 2,5 g). Jezus, ki vidi namene ljudi, jo opazi in jo postavi za zgled. Ona je dala vse, kar je imela, dala je vse svoje življenje, kot se dobesedno glasi izvirno besedilo evangelija. V tempelj, v Božjo hišo, pred Boga in Bogu je prinesla, mu izročila in darovala vse svoje življenje, célo samo sebe, vse, kar je in je imela. Kakšen zgled! A ni ravni to tisto, kar Jezus želi od svojih učencev? Živeti po blagrih (slišali smo jih na pravkar minuli praznik Vseh svetih), ne oklepati se imetja in dati na razpolago samega sebe? Z eno besedo: zastonjskost.

Menim, da nam zgled uboge vdove pomaga pri premagovanju nagnjenj kot so lakomnost in napuh in nas uči uboštva v duhu in v odnosu do dobrin. Uči nas kakovosti darovanja sebe in tega, kar imamo. Letvica je postavljena visoko: po Jezusovi meri in hkrati po osebni meri vsakega od nas. V pomoč in spodbudo naj nam bo molitev, ki jo je sestavil sv. Ignacij Lojolski in je hkrati molitev popotnikov in popotnic.

Gospod, uči me velikodušnosti,
da ti bom služil, kakor zaslužiš:
Da bom dajal, ne da bi štel,
da se bom bojeval, ne da bi mislil na rane,
da bom delal, ne da bi iskal počitka,
da se bom žrtvoval, ne na bi pričakoval druge zahvale
kakor zavest, da vršim tvojo sveto voljo. Amen.

Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.

Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2021