»Naš Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Verjetno glede življenja in smrti slišimo tudi kaj drugega. Naše pojmovanje je, konec koncev, odvisno od tega, česa se držimo, komu ali čemu verjamemo. O Bogu lahko rečemo ravno te besede. Če se omejimo na zemeljsko življenje in ta svet, potem res lahko začnemo preračunavati, če in koliko se splača še živeti. Ne nazadnje je razmišljanje o tem namig, da bi človek rad srečno živel in ne umrl, da bi s telesno smrtjo ne bilo življenja kar konec.
Zdi se, kot bi saduceji hoteli pogojevati življenje tudi po smrti. Zdi se, da zanje drugačnega miselnega vzorca ni, kot je ta, ki velja za ta svet. Zdi se, kot bi hoteli tudi Boga omejevati. Mimogrede: Saduceji so kot razodeto Božjo besedo priznavali samo knjige postave, ne pa tudi prerokov in drugih spisov Prve zaveze. Zato se tudi Jezus naslanja na besedilo iz knjig postave. Čeprav one izrecno ne omenjajo vstajenja in se je ta misel razvijala skozi čas, ima vendarle svoje korenine v postavi sami. Življenje ni izpolnjeno na tem svetu, pravičnega plačila ni mogoče dobiti zgolj na tem svetu. Ljudje ne zmoremo tega.
Življenja si nihče od nas ni sam dal, si ga izbral ali si ga izprosil. Preprosto mu je bilo podarjeno, dal mu ga je nekdo drugi. Naši starši so pri tem sodelovali, a tudi oni niso mogli reči ali izbrati, da se bo novo življenje začelo in kakšno bo. Veliko je dejavnikov, na katere nimamo vpliva. Zdravniki bi gotovo vedeli več povedati o tem. Človek je preprosto tak, da rad živi, da ostane živ, da njegovo življenje ne bi bilo ogroženo. Drug za drugega smo torej dar, drug za drugega smo Božje delo, pravi čudež. Naše življenje ni samo to, kar lahko zaznamo ali izračunamo, predvidevamo in si predstavljamo. Človek presega svojo zemeljskost.
Kakšno je vstajenje? Mogoče ravno zato, ker si ne znamo predstavljati ali razložiti česa takega, mislimo, da se ne more zgoditi. Kakor so začetki našega življenja skrivnost, tako je tudi z njegovo dovršitvijo: je Božje delo, je Božji dar. Nismo si zaslužili ničesar od tega. Zato: Kakšen bi bil naš svet, če bi vse, kar je na njem, pojmovali kot dar in ne kot pravico? Kakšen bi bil naš svet, če bi se za življenje zahvaljevali, ne pa ga pogojevali ali nad njim celo gospodovali? Tudi za življenje si upam reči, da je dar in ne pravica, se pravi, nujnost. Je pa naša dolžnost, da ga varujemo, negujemo in mu damo možnost za rast. Vse ostalo pa je Božje delo. Za življenje smo lahko preprosto hvaležni – na poseben način na današnjo zahvalno nedeljo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul