V času Prve zaveze in sploh v judovstvu je zelo poudarjeno nadaljevanje rodu. To je znamenje, da se življenje nadaljuje in s tem tudi uresničuje Božja obljuba in blagoslov. Še dandanes si prizadevamo ohranjati življenje in ga posredovati. Toda človekovo življenje ni omejeno zgolj na ta svet in na čas, ki ga na njem preživimo. Nadaljuje se, kakor verujemo kristjani, tudi po telesni smrti. Človek je namenjen večnemu življenju, življenju, ki nima konca in je srečno. Na nas je, da se ne omejujemo zgolj na – oprostite izrazu – podaljševanje življenja na tem svetu, ampak da imamo pogled in naša prizadevanja uprta v srečno večnost.
Saduceji – ena od struj v judovstvu – niso priznavali vstajenja. Svoj pogled so nekako omejili na življenje na tem svetu. Res je, da misel o življenju po smrti in vstajenju ni bila takoj prisotna v judovstvu. Razvila se je sčasoma. V knjigah Svetega pisma Prve zaveze to lahko opazimo. Pravičnost, za katero si človek prizadeva, ni nujno poplačana in nagrajena v tem življenju. Bog, ki je Bog živih, bo človeka nagradil v večnosti in naposled bo nastopilo vstajenje. Zakaj bi sicer Bog rekel, da je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, če bi ti ljudje ne bili deležni večnega življenja in naposled vstajenja?
Za katero življenje si torej (bolj) prizadevamo? Katero imamo bolj pred očmi: zemeljsko ali večno? Nas neizogibna smrt žalosti ali celo spravlja v obup in negotovost, ali nas tolaži tudi upanje na vstajenje? Verujemo v Boga živih, ali v Boga mrtvih? Kristus nam je prišel povedat, da tisti, ki vanj veruje, bo poslednji dan obujen. Prišel nam je tudi pokazat, da po smrti gre življenje skozi grob in se nadaljuje. Sam je vse to doživel. Če torej ni vstajenja, je naša vera prazna, je »brezveze«, nima smisla. Sam Božji Sin nam je dal zgled in obljubo – verujemo in verjamemo, da se bo obljuba uresničila tudi na nas?
Človeštvo je – hvala Bogu – napredovalo in odkrilo marsikaj, kar olajša življenje na tem svetu. In prav je tako. Ni pa življenje kot tako delo naših rok. Nismo si ga sami ustvarili ali dali, ampak nam je bilo dano. Zanj smo dolžni skrbeti, ga zaščititi in ga jemati resno, kakor to delamo s katerim drugim dragocenim darilom, ki smo ga dobili. Ne moremo ga ustvariti, ne smemo ga jemati in ne moremo ga podaljševati v nedogled in za vsako ceno. Nismo gospodarji življenja ali njegovi omejevalci. Spričo razvoja znanosti se je namreč v človeštvo naselila skušnjava, da bi – med drugim – življenje na tem svetu podaljševali, kolikor se pač da. Veliko slišimo o tem, kako moramo ostati mladostni, dejavni, koristni… smrti pa se tako bojimo, da o njej nočemo slišati ali govoriti.
Zdi se, da je telesna smrt postala – vsaj v glavah ljudi – poslednja stvar v življenju in tista grozeča zadeva, ki se ji je potrebno izogniti – tudi v govorjenju in mišljenju. Zdi se, da smo malo pozabili na večnost in da se življenje nadaljuje. Zdi se, da je Bog postal Bog mrtvih, češ jemlje nam tisto, kar nam je najbolj dragoceno. Kot bi sami sebe in Boga samega omejili na ta otipljivi svet. Kakšno je življenje v večnosti, nam ostaja neznano. Morda smo zato tako prestrašeni in nejeverni, morda smo zato pozabili ali spregledali obljubo o srečni večnosti in vstajenju, ki nas čakata.
A Bog je Bog živih. Tako nam je pokazal, kot tak se nam je razodel. Kdor mu pripada, kdor se ga drži, kdor vanj veruje in mu verjame, živi in bo živel. Življenje, ki nam je podarjeno in ga lahko posredujemo, nima konca, samo spremeni se. Po telesni smrti živimo naprej – drugače, v polnosti, brez omejitev na čutno, na čas in na prostor. Bog nas je ustvaril za zemeljsko in večno življenje in nas želi žive.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul