Iz Jezusovih besed iz današnjega evangelija (Mr 7,1-8.14-15.21-23) je mogoče izluščiti sledeče: Nobena stvar, ki jo zaznamo z našimi čuti ali jo zaužijemo, sama na sebi ni slaba, škodljiva ali grda. Težave nastanejo pri našem odzivu nanje, se pravi, pri tem, kaj se v nas sproži, ko jih zaznamo ali zaužijemo, kakšni so naši občutki, kakšen je naš odziv nanje, kaj pri vsem skupaj meljemo v sebi. Slednje namreč je lahko slabo, škodljivo ali grdo, skratka: grešno.
Če se nam v srcu rodijo dobri odzivi, pomeni, da smo zaživeli odrešenje, ki nam ga je Jezus zaslužil. Če pa se sprožijo v nas, kakor Jezus našteje, »hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet«, pa moramo še delati na tem, da bomo odrešeni. Seveda je razumljivo, da to naše prizadevanje lahko predstavlja življenjsko delo. Nič hudega, saj imamo v vsakem notranjem boju obljubljeno pomoč od zgoraj, če le zanjo prosimo in si je želimo.
Naj kot razmišljanje k današnjemu evangeliju dodam resnično zgodbo iz četrtega ali petega stoletja. Ne zamerite, prosim, da se Imen oseb ne spominjam. Pred neko cerkvijo so bili zbrani škofje, da bi v procesiji vstopili vanjo. Kar se na drugi strani ceste pojavi neka prostitutka. Škofje so ji nemudoma obrnili hrbet in gledali v drugo smer. Eden od njih pa je pogledal proti prostitutki in rekel: »Ta ženska je lepa. Ni škoda, da se tako prodaja? Ni škoda, da tako živi?« Ta prostitutka je slišala te besede in si jih vzela k srcu, se spreobrnila in spremenila življenje na bolje. Naposled je zaradi svojega krepostnega življenja bila prišteta med svetnike.
Zakaj so se ostali cerkveni možje obrnili od tiste ženske? Kaj so v sebi mislili? Kaj je v njih sprožil pogled nanjo? Ne vemo. Lahko samo ugibamo. Morda so čutili prezir in jo v mislih obsojali. Morda so se hoteli izogniti skušnjavi. Morda kaj drugega. Tisti škof, ki pa ji ni obrnil hrbta, je v njej videl Božjega otroka, ki je sicer zašel, se izgubil in narobe ravnal, a je še vedno imel priložnost, da zaživi svoje Božje otroštvo.
Podobno kot ta – imenujmo ga sočutni – škof, gleda na nas Jezus in nam daje priložnost, da svoje srce približamo njegovemu. Podobno smo vabljeni, da bi delali mi. Odrešenje, ki smo ga deležni, ga čutimo v srcu in se ga trudimo živeti, naj nagovarja izgubljene Božje otroke. Odrešenje, ki nam ga je zaslužil Jezus, naj nam pomaga gledati v stvarstvu lepoto, kakor si jo je zamislil Bog, in premagovati vse hudobije, ki onemogočajo človeka, da bi živel svoje Božje otroštvo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul