Človek je bitje čutov in na neki točki si želi stvari tudi videti in potipati, se prepričati na lastne oči, ušesa, usta, roke, srce… Sicer bi mu nekaj manjkalo. Človek, po drugi strani, zmore še nekaj več kot zgolj »zadovoljiti« čute – zmore vero. Zmore sprejeti za svoje, zmore vzeti zares nekaj, česar njegovi lastni čuti ne morejo zaznati, česar njegov um sam od sebe ne more dojeti. Človek je verno bitje in tudi sam naposled izkusi, da čuti in čutne stvari ne zadovoljijo vseh njegovih hrepenenj in potreb.
Krščanstvo tudi ni vera za zbiratelje. Naj razložim besedo »zbiratelji«.To so tisti, ki prežijo in letijo za dogodki, senzacijami, zakramenti, molitvami, čudeži in podobnim, jih preštejejo, spravijo v svoj album, dokumentirajo, fotografirajo, preverijo in se s tem po možnosti tudi hvalijo, češ, koliko so jih zbrali. Jezus se je srečal s takimi, ki so želeli in iskali znamenja, se pravi, čudeže in s tem pogojevali pristnost njegovih besed in poslanstva. Celo ko je Jezus visel na križu, so, kot pravi evangelist, zahtevali, naj stopi z njega, da bi videli in verovali, da je res to, za kar se ima – odrešenik. Pa bi tovrstno znamenje kaj spremenilo? Bi se vera prebudila?
Dobro vprašanje. Verjetno bi postala nenasitna, vedno bolj zahtevna in »razvajena«. Še bolj bi bila »zbirateljska«. Znamenje je pač tako, da vero utrdi in potrdi, ne pa zbudi ali pogojuje. Kdor ne zmore vere, ne bo videl čudežev in jih kot takih tudi ne bo jemal. Zato si upam trditi, da apostol Tomaž nikakor ni bil neveren. Sicer ne bi zmogel izpovedi: »Moj Gospod in moj Bog.« Prepričan sem, da je prav on prispodoba za tiste, »ki niso videli, pa so začeli verovati.« Jezus ga sicer pograja, a tako neverjetne stvari, kot je vstajenje od mrtvih, se pač ne zgodijo vsak dan. Po svoje je bil Tomaž v nezavidljivem položaju in – če sem malo zloben – je bil drugim lažje verovati, saj so že videli, že potipali, se že prepričali.
Tudi to je namreč pomembno: imeti zaslombo, oporno točko, skupnost, ki ti pomaga napredovati, in ima izkušnjo, ki je sam še nimaš. Veliko lažje je iskalcu, če z njim hodi nekdo, ki ga ne zatre, ne odpiše in tako pokaže, da ga jemlje resno. Morda je lažje govoriti, kakor je govoril Tomaž in iskati znamenja. Morda je res lažje utrditi vero ob znamenju. Nikakor pa ni lahko biti priča nekomu, ki ni videl in izkusil. To lahko občutijo že starši, ki svojim otrokom nekaj razlagajo in jih želijo prepričati, kako stvari stojijo in kakšno je življenje.
Tomaž je zmogel vero. Prepričan sem, da se je moral precej potruditi, da je znova prišel med apostole čakat Jezusa. Pravzaprav niti ne vemo, če je res potipal Vstalega, kakor je zahteval in bil tudi povabljen. Morda ni bilo več potrebno. Zato je pomemben zgled za vsakega iskalca in, konec koncev, za vsakega vernika. Kdor namreč misli, da je že vse izkusil in da mu ni treba več rasti v veri, se moti. Biti veren je – upam si reči – življenjsko delo. Vedno znova se zgodi kakšen veliki petek ali velika sobota, ko je naša vera načeta, šibka ali celo na tleh, brez moči in tvega, da bo ugasnila.
Takrat je Tomaž naš dvojček. Bodimo mi takrat njegovi dvojčki in ne zapuščajmo tistih, ki jim pripadamo in so nam v oporo. Sam je težko verovati, težko sprejeti, težko vstati, težko premagati dvome, težko rasti. Vera ni zasebna stvar, ne preživi za štirimi zidovi in tudi ne v samo lastni glavi in srcu. Kakor pri Tomažu, potrebuje pomoč in potrditev, pa tudi čas in priložnost. Blagor tistemu, ki ne ostane sam in se ne osami. Blagor tistemu, ki sprejme priložnost in si vzame čas. Blagor tistemu, ki se je vrnil, čeprav je katero pomembno stvar zamudil ali preskočil.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen. Aleluja.
Zapisal Luka Tul