Si upamo povedati, kaj nas moti, česa ne razumemo in kako bi stvari izpeljali boljše? Si upamo poslušati tiste, ki nam imajo kaj takega povedati? Povedano z besedami današnjega evangelija (Jn 20,19-31): Si upamo biti apostol Tomaž oz. ostali apostoli, ki ga poslušajo in nagovarjajo?
Verjetno je veliko takih med nami, ki iskreno iščejo oporne točke v življenju. Verjetno je veliko takih, ki – podobno kot apostol Tomaž – nočejo zapusti občestva, ki mu pripadajo, radi pa bi kaj izboljšali, našli gotovost, morda kakšen odgovor ali smer. Gotovo je veliko takih, ki bi – kakor apostol Tomaž – radi srečali Jezusa, imeli izkušnjo njegove bližine, utrdili v sebi pripadnost in našli življenjsko gotovost. Gotovo je veliko takih, ki bi radi prišli v Cerkev, ki bi radi živeli svojo vero, a ni nikogar, ki bi jih poslušal.
Kam vodimo take iskalce s svojim zgledom? K sebi ali k Jezusu? H komu vodijo, o kom/čem pričujejo naši običaji, naši obredi, zakramenti, verouk in molitev? Je vse skupaj ena sama osiromašena formalnost, ki sicer zelo lepo izgleda, a ničesar več ne pove? Smo mi, ki se imamo za kristjane, taki, da odsevamo Jezusa in vabimo k njemu, ali pa želimo pridobiti somišljenike, ki bodo razmišljali z našo glavo? Smo orodje v Jezusovih rokah ali se imamo za odrešenike?
Že od samega začetka človeštva, zadnji čas pa je še posebej v Cerkvi živa zavest, da je človek pot Cerkve in ne obratno, da je Jezus izvor in cilj, da smo skupaj na poti, na isti barki in na istem morju. Tudi v sedanjem času je pred nami izziv, ki nam ga postavljajo – imenujmo jih tako – nejeverni Tomaži, ki nočejo rušiti vse okoli sebe, temveč iskreno iščejo zanesljiv zgled, oporo in smer. Smo pripravljeni soočiti se z nasprotnim mnenjem, drugačnim načinom in novim pogledom?
Naj na tem mestu in ob tej priliki izrazim svoje občudovanje in hvaležnost vsem staršem, ki se trudijo prenesti svoje krščanstvo otrokom, ki so jim dani. Občudujem in hvaležen sem vsem, ki – kljub slabim zgledom in nenaklonjenemu okolju – živijo in učijo živeti vero v Kristusa. Čudim se in zahvaljujem vsem vam, ki iščete načine, kako približati ljudi Jezusu, ki – kakor pri apostolu Tomažu – spreminja srca in kaže zanesljivo smer v življenju. Bog povrni vsem, ki nesebično in požrtvovalno pričujete o svoji izkušnji, svojem srečanju in hoji z Jezusom.
Danes je veliko lažje imeti zaprto in ekskluzivno skupino ljudi, versko ločino in roparsko bando na eni strani ter razpuščeno in svobodnjaško, razvajeno in totalitarno družbo na drugi. Danes je veliko lažje biti ovca kot pa človek, veliko lažje je ustvarjati iz ljudi ovce kot pa obratno. Mnogi nasedajo temu načinu. Kako težko pa je služiti drug drugemu v različnosti in iskati skupne točke, ki so zanesljive in koristne za vse. Kako težko je ločiti se od tega, kar nam na prvi pogled godi, v resnici pa škoduje, kar nam je že zlezlo pod kožo, v resnici pa jo razjeda. Kako težko je začeti in vztrajati pri tem, kar zahteva napor in čas, daljnoročno pa nas izgrajuje in vzgaja, osrečuje in daje smisel.
Sveti Tomaž in drugi apostoli, prosite za nas, da bi gradili občestvo, v katerem lahko vsi najdemo svoj prostor in kjer lahko vsi skupaj Jezusu izpovedujemo: »Moj Gospod in moj Bog!«
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride k vam, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul