Tudi Tomaževo pričevanje oz. njegova drža je zato zapisana v evangeliju, da bi »verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu« (Jn 20,31). Tomaževo pričevanje in drža sta nam v spodbudo pri rasti v veri, ne pa pri trmastem vztrajanju v dvomu in svetem prepričanju v svoj prav. Tomaž – pa naj zveni še tako protislovno – nam daje dober zgled rasti v veri in osebne rasti. Če se najdemo v njem, kadar nas pričevanja ne prepričajo, ne zaprimo oči ali razuma, vere ali zaupanja, da je mogoče najti rešitev.
Dragi vsi, ki to berete! Bom povedal po domače: Magari bi bilo še veliko takih, kot je apostol Tomaž, v podobnih življenjskih okoliščinah! Magari bi bilo še veliko takih, ki bi iskali rešitev in bili dovzetni za temeljna dejstva! Apostol Tomaž ni naredil križa nad drugimi apostoli, nad njihovim pričevanjem in vstajenjem samim. Ni zaprl svojega stališča v grob in se izoliral pred drugimi. Ni zapustil skupnosti, ki ji je pripadal, čeprav ni doživel tega, kar so ostali doživeli. Apostol Tomaž je primer nad primeri, da je skupnost, ki ji pripadam, pri reševanju pomembnih vprašanj in dvomov v veliko pomoč.
Hkrati pa: Magari bi bilo še veliko takih skupnosti, ki bi »Tomažem« svojega časa znale pričevati o Kristusovem vstajenju! Magari bi bilo še veliko takih krogov ljudi, ki bi tiste, ki resnico o isti stvari iščejo na drugačen način, ohranjalo v svoji sredi. Magari bi bilo še veliko takih posameznikov in »omrežij«, ki bi svoje izkušnje in svojega pogleda ne imela za edinega možnega, dovoljenega in zveličavnega. Apostoli in drugi, ki so bili zbrani v dvorani zadnje večerje po Kristusovem vstajenju, so primer nad primeri za to, da je dvomljivcu mogoče pomagati v njegovem iskanju.
Tako Tomaž kot drugi apostoli in učenci so iskali, doživeli in pričevali za isto resnico, za istega Kristusa, ki je vstal od mrtvih. Za vse je bilo Kristusovo vstajenje temelj in smisel vere. Brez vstajenja bi vsi bili največji reveži in sirote. Tomaž je iskal ta temelj, drugi apostoli in učenci prav tako, pa čeprav so ga našli oz. se jim je razodel ob različnem času in jih nagovoril na različne načine. Vsi so ob spoznanju Kristusovega vstajenja našli mir, ki so ga spričo njegove smrti in pokopa izgubili. Jezusova smrt in pokop sta načela vero in upanje vseh, ki so Jezusu sledili, a spričo vstajenja so bili vsi znova složni v istem pričakovanju in nato pričevanju.
Jezusove besede apostolom in drugim učencem so v tolažbo in spodbudo tudi tukaj, danes in nam. Nič tragičnega ni, če si želimo najti trden temelj osebne vere in življenjske drže. Nič tragičnega ni, če nekdo ne verjame »iz prve« in si želi lastne izkušnje. Takrat je bilo in še danes je pri iskanju odgovorov in razreševanju dvomov potrebno iti tako skozi osebno izkušnjo, kot tudi imeti podporo skupnosti (pa naj bo to družina, sozakonec, župnija, župnijska skupina, prijatelji, vrstniki, sodelavci ali kdo drug). Ne izolirajmo se in ne izključujmo. Ne imejmo se za edine pametne. Iščimo, kar nas združuje. Iščimo skupaj in bomo našli, še več, razodeto nam bo. Vstali Kristus se nam bo razodel, nam podelil mir in nam zaupal nadaljevanje svojega poslanstva na tem svetu.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – tudi in predvsem v dvomu in nemiru. Amen.
Zapisal Luka Tul