Bog daje na gori spremenjenja eno samo navodilo: »Ta je moj Sin, moj izvoljenec, njega poslušajte!« Prizor, ki v marsičem spominja na Božje razodetje na Sinaju, nam sporoča, da so v Jezusu izpolnjene postava (Mojzes) in preroške napovedi (Elija) iz Prve zaveze. Kdor posluša Jezusa, uresničuje v sebi postavo in živi svojo preroško službo. Časi suženjstva in preganjanj so mimo. Kdor posluša Jezusa, izpolni vse, kar Bog pričakuje od človeka.
Da pa se postava in preroške napovedi izpolnijo, da bo človek sprejel Jezusa kot edinega, ki ga je vredno poslušati, je potrebno, da se zgodi velikonočni dogodek. Jezus mora iti v Jeruzalem, biti zaničevan, izdan, mučen in usmrčen. Mora iti skozi grob in se tako vsem (ne samo izbranim navzočim na gori spremenjenja) razodeti kot Maziljenec, Božji Sin in Odrešenik. Mojzes in Elija govorita o tem z Jezusom. Njegov »izhod« je v tem, da kot Jagnje Božje gre v smrt za človeka in ga tako reši. Njegov »izhod« je v tem, da vzame nase vsa kršenja postave in omalovaževanja prerokov, ki jih je človek izvršil, in tako taistega človeka osvobodi zaslužene kazni, odreši smrti.
Ne samo Jezus mora doživeti svoj »izhod«. Tudi človek, zaradi katerega je Jezus prišel na svet, mora postati drugačen. Za sabo mora pustiti nekatere navade in razvade ter zaživeti drugače. Zanimiv je namreč odziv Petra, Jakoba in Janeza spričo Božjega razodetja, ki so mu priča. Najprej zaspijo, nato ne vedo, kaj govorijo oz. »ustrelijo kozla«, se vsega skupaj ustrašijo in naposled o tem ne spregovorijo z nikomer. Dogodek gre, grdo rečeno, mimo njih. Doživijo ga, a pri njih se še nič ne spremeni. Priča so Božjemu razodetju, a srce in oči so še zastrte. Predstavljena jim je Božja zamisel, pri njih pa še vedno prevlada človeško razmišljanje.
Kako zelo znano nam je tako obnašanje! Morda se kdo sprašuje, kaj imamo mi, ki živimo danes in smo kristjani, s takim obnašanjem treh učencev. Kdo se obnaša kot tisti trije učenci ob Jezusovem spremenjenju? Postavimo si raje drugačno vprašanje: Kako se obnašamo pri sveti maši? Kakšni smo, ko prejemamo zakramente? Kaj se z nami dogaja pri molitvi ali kateri drugi pobožnosti v cerkvi? Spimo? Ne vemo kaj govorimo? Se ustrašimo, ko slišimo Božji glas? Kaj storimo potem, ko gremo iz cerkve? Govorimo s kom o tem, kar smo doživeli? Se srečanje z Jezusom konča na cerkvenem pragu? Se srečanje z Jezusom pozna tudi izven cerkvenih zidov?
Kakor trije učenci na gori spremenjenja, tako smo tudi mi priča Božjemu razodetju na zemlji. Pri sveti maši na primer poslušamo odlomke iz knjig postave, prerokov in drugih spisov Svetega pisma, ki je zapisna Božja beseda. Slišimo vse to, ali z mislimi odplavamo drugam? Se ustrašimo in se počutimo ogrožene, ko se zavemo, da se nas osebno tiče? Zaspimo morda od dolgčasa, češ, »spet isto«? Jezusa, o katerem smo slišali v evangeliju, vidimo v beli obleki svete hostije in ga celo zaužijemo. Poslani smo iz cerkve v svet, kateremu naj Jezusa, ki smo ga prejeli, prinašamo. Se beseda »Jezus« sliši iz naših ust tudi izven svete maše? Velikonočni dogodki, ki se jih vsako leto in pri vsaki sveti maši spominjamo, so se sicer zgodili. Še vedno molčimo o njih? So postali stvar preteklosti?
In vendar so ravno ti dogodki, ki so se zgodili takrat v Jeruzalemu, temelj naše vere, našega upanja in naše istovetnosti. Brez njih ne bi bili to, kar smo. Spominjamo se jih pri sveti maši in jih v velikonočnem tridnevju podoživljamo zato, da bi ne pozabili, kako zelo so bistveni za nas, ki živimo danes. Namenjeni so temu, da ne bi izgubili upanja v stiski; da ne bi izgubili vere v preizkušnji in skušnjavi; da ne bi pozabili na ljubezen, ko je težko biti dober. Nagovarjajo nas, da bi se oklenili njega, ki jih je »dal skozi«, ko na svoji koži doživljamo nasprotovanja ali celo preganjanja. Vedno znova se jih spominjamo, da mi ne bi pozabili, kdo smo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul