Bog se ne poistoveti preprosto z glasom ali zvokom, še manj s hrupom, razbijanjem ali grmenjem. Njegova osebna izkaznica je beseda. Prva beseda, ki jo zasledimo v Svetem pismu, da jo je izgovoril Bog, je »naj bo« oz. naj obstaja, naj živi. Bog je torej beseda, ki kliče k obstoju, ali bolje, k življenju. Bog je beseda, ki kliče ne samo k življenju, ampak je življenje. »V njej je bilo življenje,« pravi evangelist. Kdor jo sprejme, živi, sicer pa – morda grdo rečeno – životari.
Če gre verjeti teoriji o razvoju vrst, smo ljudje na neki točki nehali plezati in se vesiti po drevesih, nehali smo zgolj kričati in se naučili govoriti. Z govorom, z besedo, povemo, kar nosimo v sebi: kar čutimo, razmišljamo, verujemo in smo. Beseda je torej izraz nas samih, izraz nečesa, česar ne moremo videti, daje pa – če se malo pesniško izrazim – barvo našemu življenju. Beseda lahko polepša dan, potolaži, razveseli, poživi. Z besedo se poistoveti Bog.
On namreč od samega začetka človeštva naredi vse, ga bi to njegovo besedo sprejeli, jo vzeli za svojo. Kako lepo je, če se človek ravna po dobri besedi, ki jo sliši. Če od svojih staršev in drugih dobrih ljudi slišimo veliko takih besed, ki nas učijo živeti (čeprav katere razumemo šele kasneje, z leti), če so oni veseli, da se to zgodi, je vesel tudi Bog, da se ravnamo po njegovi Besedi, po njem samem.
Da, Bog sprejme tudi to, da se obrnemo proti njemu, da Besedo zavrnemo. Boga to ne zmoti. Nas ljudi zavrnitev prizadene in boli, kar je povsem razumljivo, in takrat se naše besede spremenijo, ali jih pa zmanjka. Kadar pa zmanjka besed, ostanejo samo še dejanja. In ta znajo biti kruta, nečloveška, živalska. Božja beseda pa ne neha biti dobra, ne neha biti. Brez nje se ne zgodi nič, brez nje nas ne bi bilo, pa čeprav je kdo ne sprejme.
Če si v temi, te svetloba zmoti, ti je tuja. Če nočeš svetlobe, ne bo prišla k tebi. To pa še ne pomeni, da svetlobe ni. Svetloba ni nasilna, Bog ni nasilen, ne pride na silo, temveč na povabilo. Morda bi v kateri okoliščini ali spričo neke slabe izkušnje najraje obmolknili. A to ne pomaga. Ne hoteti povedati, je kakor tema, spričo katere ne veš, kje si in pri čem si. Beseda lahko, res je, zaboli, ni pa konj. Ljudje nismo črne luknje, ki še svetlobe ne pustijo od sebe. Beseda nas dela ljudi, beseda je ena od stvari, ki nas dela drugačne od drugih bitij.
Sprejmimo Besedo, ki je Bog, bodimo dovzetni za besede, ki nam jih kdo pove, zlasti ko ne spregovori ali ne more spregovoriti. Ne zanemarjajmo svojega besednega zaklada. Ne bodimo gluhi za Besedo, ki je Bog, in ne utišajmo besed, ki prihajajo od ljudi.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Lula Tul