Vera je drža, ki je vsakemu človeku položena v srce. Ne glede na to, koliko vere ali kakšno vero ima kdo, ima vsak priložnost, da jo razvije, živi, krepi, pomnoži, nadgradi, poglobi, pusti, da raste. Jezus nam s svojo razlago čudeža pomnožitve kruha govori, da človek ne živi samo od zemeljskega kruha in zemeljske zabave. Kar ga resnično nasiti in izpolni, je nebeški kruh in nebeška zabava. Nič čudnega, saj če pomislimo dobro, na tem svetu in v tem življenju vedno iščemo nekaj novega, drugačnega, boljšega.
Ker smo bitja čutov, jih moramo »nahraniti«, a zemeljske stvarnosti niso dovolj. Zato je nevarno, da postanemo nenasitni, celo požrešni, in mislimo, da bo novejše tudi boljše. Vera pa ne deluje na ta način, saj je ni mogoče opisati ali doživljati kot otipljivo stvar. Konec koncev je, kot Jezus pravi tudi danes v evangeliju (Jn 6,41-51), dar. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal.« Bolj jasno kot tako. Gre za dar, ki vodi v izkušnjo, in izkušnjo, ki oplemeniti in pomnoži dar. Končno pa gre za domačnost.
»Kako veš, da ti Jezus kaj govori/dopoveduje?« Tako se je glasilo vprašanje enega petnajstletnika ali petnajstletnice. Prepričan sem, da se za tem vprašanjem skriva bodisi želja, bodisi radovednost. Vsekakor pa ta petnajstletnik ali petnajstletnica ve, morda celo v sebi čuti, da je odnos z Bogom mogoč in da je privlačen. Manjka priložnost, manjka izkušnja, ki bi to potrdila. Manjka domačnost. Vsekakor je v njej treba rasti, saj do nje (da o tesnem in ljubečem odnosu niti ne govorim) ne pride čez noč, kakor tudi do prijateljstva ne pride kar čez noč. V tem rastemo vsak dan malo, korak za korakom in centimeter za centimetrom smo si bližji.
Petnajstletniku ali petnajstletnici, ki se sprašuje o Jezusovi besedi, ki usmerja življenje in dogajanje, naj povem, da naj bo pozoren oz. pozorna na to, kar se dogaja naokrog v srcu. Dogodki in doživetja se znajo tako odviti, da v njih naposled začutimo Božji prst in njegovo previdnost. Prosim pa, da ne bi obupal oz. obupala pri prvem, desetem ali stotem poskusu. Pravi trenutek bo prišel, vredno ga je čakati in – ker je vera kakor dvosmerni promet – rasti v domačnosti, približevati se Jezusu preko knjige Božje besede in knjige stvarstva, preko tega, kar so drugi izkusili in doživeli, izkušajo in doživljajo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul