Zanimivo je v današnjem evangeliju (Mt 22,15-22) opaziti, kateri ljudje pridejo k Jezusu, da bi ga »ujeli v besedi«, kot piše evangelist. Jezusovo politično korektnost so – s figo v žepu – hoteli preizkusiti učenci farizejev (predstavnikov judovske duhovne oblasti, ki ni bila naklonjena Rimljanom) in herodovci (privrženci kralja Heroda, ki pa je bil povezan z Rimljani). Politični nasprotniki, da ne rečem sovražniki, stopijo skupaj. So v Jezusu iskali razsodnika ali grešnega kozla? Glede na to, da Jezus v njih prepozna hudobijo in hinavščino, in glede na siceršnjo držo, ki jo zavzamejo v odnosu do Jezusa, smemo reči, da so iskali slednje.
Ni kaj. Ko ljudje najdemo skupnega sovražnika, hitro pozabimo na medsebojno sovraštvo. Ko najdemo nekoga, na katerega lahko stresemo svojo jezo in gnev, odpadejo vse razlike. Če je skupni sovražnik tisti, ki nas dejansko ogroža, je to priložnost, da najdemo, kar nas združuje, in se tako zbližamo in bolje zaživimo. Če pa je to nekdo, ki nam sprašuje vest ali nam je trn v peti; nekdo, ki razmišlja, govori ali dela drugače, kot si zamišljamo, prej ali slej iščemo in najdemo opravičilo za nasilje – pa čeprav ima sam po sebi prav in je, kot smo pravkar slišali, resnicoljuben, uči Božjo pot in se ne ozira na nikogar, ker ne gleda na osebo.
Jezus pa… se ne pusti sramotiti in speljati v past, ne razmišlja, kakor razmišljamo mi, ki pogosto v človeku iščemo bodisi dežurnega krivca, bodisi mesijanskega vodjo. Ne padimo v tako past. Človek ni last nikogar, zlasti ne drugega človeka. Človek ni nekdo, ki naj se ga krčevito držimo, ali pa z vsemi štirimi odganjamo od sebe. Človek ni bitje, s katerim naj razpolagamo po lastni volji. Človek sam po sebi išče pripadnost, išče – če smem tako reči – krog ljudi, kjer se počuti varnega in sprejetega, kjer mu ni potrebno posegati po hinavščini in spletkarjenju, kjer ni potrebno hliniti, kjer se ni potrebno skrivati ali živeti v strahu.
»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« reče Jezus delegaciji takratnih oblastnikov. Ne mešajte Boga in človeka, ne postavljajte človeka na Božje in Boga na človeško mesto ali raven. Spoštujte cesarja, ker je cesar, in častite Boga, ker je Bog. Morda se cesar obnaša, kakor nočemo, in od nas pričakuje zgolj dajatve in glasove; morda nam daje kruh in igre, službo in plačo, nagrado in položaj in ga zato podpiramo. A je še vedno cesar: človek, ki mu je zaupana pomembna vloga v družbi in ga je zato potrebno spoštovati in po možnost zanj moliti, da bi delal po zdravi pameti. Nikakor pa ni božansko bitje, ki naj mu slepo verjamemo, se z njim samo strinjamo, mu sklanjamo glavo ali nastavljamo hrbet.
Gospodar stvarstva (in s tem tudi človeka) ni človek, ampak njegov Stvarnik. Življenja, telesa, značaja, svojega bližnjega in stvarstva, ki nas obkroža, si nismo dali, izbrali ali ustvarili sami. Skratka: nam ne pripada, nismo njegovi gospodarji. Res je: Ustvarjeni smo po Božji podobi, nismo pa enaki Bogu; imamo svobodno voljo, nismo pa poklicani, da delamo kakor svinja z mehom. Poklicani smo, da spoznavamo Boga in hrepenimo po njegovi bližini. Poklicani smo, da odkrijemo, kaj On želi od nas, in ga zato častimo in se mu zahvaljujemo. Poklicani smo, da se popolnoma predamo samo Njemu.
Današnji evangelij nas uči, naj do vsakega in do vsake stvari zavzamemo njemu primerno držo. Poklicani smo k zrelosti in ponižnosti, resnicoljubnosti in poštenosti, smelosti in pravičnosti. Skratka: k drži, kot jo je imel Jezus, ki je pravi Bog in v prav tak človek, kot si Bog želi za vsakega človeka.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul