Sodnik je sprejel primer vdove in se zavzel zanjo, ker ga je tako vztrajno prosila. Po Jezusovih besedah tudi Bog pomaga do pravice tistim, ki ga vztrajno prosijo, kakor nam zagotavlja Jezus. Če odmislimo dejstvo, da je sodnik prispodoba za Boga, ki – če mu dovolj prigovarjamo – pomaga do pravice, potem se danes in tukaj lahko vprašamo: H komu gremo zahtevat pravico? K sodniku ali k Bogu? Samo k enemu ali k obema? V koga od teh dveh bolj zaupamo, da bo naredi prav?
Če gre verjeti podatku, da ima veliko Slovencev odprto kakšno tožbo ali zadevo na sodišču, bi lahko rekli, da zelo zaupamo v sodnike in njihovo delo. Človeškim zakonom in njihovim izvrševalcem očitno dajemo precej veljave. Ko berem besedila zakonov, ki so danes v veljavi, dokaj hitro naletim na izraze in govorico, ki jo je potrebno razložiti na primeru ali dveh, da jo lahko razumem. Nisem poučen v tem, zato ni nič čudnega, da se mi to dogaja.
Upam pa si reči, da je mogoče mnoge zakone povzeti z Božjimi zapovedmi, zlasti od četrte do desete, kakor so zapisane v drugi Mojzesovi knjigi (2Mz 20,2-17). Upam si reči tudi, da jih velika večina ljudi lahko razume brez velikih razlag in primerov. Kako pa je z našim zaupanje vanje? Da obvelja, kar piše v Božjih zapovedih, ni potrebno iti na sodišče. Vsak človek jih lahko izpolnjuje in zaupa, da jih je Bog podelil zato, da bi med seboj živeli v redu in miru.
In če gremo še korak naprej. Če iščemo pravico, prinesemo svoj primer samo pred človeško sodišče, ali tudi pred Boga? Zaupamo Bogu svoje zadeve in ga prosimo, da bi obveljala njegova volja in ne naša? Prosimo, da bi se zmogli ravnati mi sami po njegovi volji? Našo namreč lahko preko lukenj v človeških zakonih v vsakem primeru uveljavimo. Si drznemo biti vztrajni in nadležni tudi pred Bogom v zaupanju, da on naredi, kakor je najboljše?
Jezusovo vprašanje na koncu današnjega evangelija se morda zdi retorično, a je pretresljivo. »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Bo našel ljudi, ki so se zatekali k njemu in ne zgolj na človeška sodišče in zakone? Pomoč pri krepitvi vere je ponujena v prvem stavku evangeljskega odlomka, ki pravi: »Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« Brez tega vera ne bo rasla in se ohranjala. Če hočemo razumeti Božje odločitve, njegovo pravičnost in zapovedi, je potrebno biti z njim za zvezi, poglabljati svoj odnos z njim in ga vzdrževati. Enako delamo, ko hočemo razumeti človeka in zakone. Če Bogu ne verjamemo, je logično, da ga ne bomo prosili za pomoč. Če pa mu že ne verjamemo in ga ne prosimo, ga vsaj ne krivimo, ne prekinjajmo in ne obsojajmo, če gre kaj tako, kot si ne želimo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul