Vsi, ki so prišli pred Jezusom, so tatovi in roparji in ovce jih niso poslušale. Kako pa je s tistimi, ki prihajajo potem? Kako pa je s tistimi, ki jim je Jezus posodil svoj glas, jim dal pooblastilo, da odprejo oz. zaprejo vrata, in gredo pred ovcami? Delajo tudi oni tako, kakor bi Jezus delal? Poslušajo ovce tudi njih ali gredo rajši skozi katera druga vrata, da ne rečem čez ograjo? Ne, nočem spodbujati konkurence ali komurkoli česa odvzeti. Gre za odgovornost tako pastirjev kot ovc. Ni črede brez obojih.
Morda res zveni slabšalno, če rečemo, da so ljudje kot ovce, a dan današnji je veliko izgubljenih in prestrašenih, vodljivih in brezglavih. Veliko je takih, ki zaradi slabe izkušnje nočejo več slediti nikomur, pa tudi takih, ki bodo šli za vsakim, ki jim malo laska. Spričo široke ponudbe je včasih res težko izbrati, še težje pa je prav izbrati. Neprijetno je nositi posledice napačnih izbir.
Kar je pomembno pri tej Jezusovi priliki o ovcah, pastirju in vratih, je, da je Jezus pastir in vrata. Vsi ostali so tatovi in roparji. Jezusu je potrebno slediti – nikomur drugemu. K Jezusu je potrebno voditi – k nikomur drugemu. Ovce so njegove. Na to naj ne pozabijo ne samo pooblaščeni služabniki, ampak tudi ovce. Kdor ovc ne vodi k Jezusu, je tat in ropar, ki krade, kolje in uničuje. Zelo preprosto.
V današnjem odlomku (Jn 10,1-10) Jezus poudari, da je ključno poslušati in prepoznati njegov glas. In mu seveda slediti.
Pooblaščeni služabniki so včasih ovčarji ali električni pastirji, drugič količki ali živa meja; eni so bolj glasni, drugi malo manj; nekatere je prijetno poslušati, druge malo manj. Toda če niso v Jezusovi službi, če ne govorijo Jezusovih besed in ne dišijo po njem, jim nikar na sledimo.
Pooblaščeni služabniki naj se nikar ne postavljajo na Jezusovo mesto. Velika skušnjava je biti guru, si lastiti zbrano občestvo in ga zbirati okoli sebe. Težko je včasih razumeti, da služabnik ni nad pastirjem. Samo Jezus je pastir in ovce so samo njegove. Kdor dela drugače, je tat in ropar, ki krade, kolje in uničuje. Zelo preprosto. Tudi služabniki imamo veliko odgovornost. Dišati po Jezusu ni samoumevno. Smrad greha kdaj prevlada in iz ust prihajajo tudi lastne besede, zato je za služabnika važno, da je najprej on sam domač z Jezusom. Šele potem ga bodo ovce upoštevale in šle proti Jezusu. Ovca je kratkovidna, zato izgled ni važen ali odločilen. Ovca precej boljše sliši in vonja.
Kaj druži ovce in služabnike oz. duhovnike in verne laike? Jezusova beseda in vonj po njem. Poslušati in prebirati Božjo besedo, se po njej ravnati, si vzeti čas za molitev, klicati blagoslov, prejemati zakramente in iz njih črpati moč, pomeni prav to: poslušati Jezusovo besedo in dišati po njem. Takim bo Jezus vedno odprl in jim dal jesti. Kajti prišel je, se izročil v smrt in vstal od mrtvih, da bi imeli življenje v obilju. Vse ostalo in vsi ostali so kot mamila: zavajajo, izkoriščajo in ubijajo – ne samo telesno. A ti bodo minili in kdor jim je sledil, bo osirotel. Zato dobro poslušajmo glasove in dobro vohajmo zrak okoli nas.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul