Na današnjo nedeljo veselja, ki sredi postnega časa spodbudi k radosti, ki nas čaka zaradi tolažbe, ki jo Bog pripravlja svojemu izvoljenemu ljudstvu, ki se zaradi greha pokori, je hkrati vabilo k temu, da bi se znali veseliti spričo vsakega napredka k dobremu, spričo spreobrnjena in poboljšanja nekoga, ki se je izgubil, zabredel ali padel v zasvojenost greha. Oče iz prilike (Lk 15,11-32) vabi ravno k veselju in praznovanju zaradi grešnika, ki je bil zaradi greha mrtev in je oživel zaradi spreobrnjenja.
Pravzaprav se oba sinova iz prilike nista znala veseliti in praznovati. Mlajši sin je – roko na srce – šel v svet in veseljačil. Danes bi rekli, da je žural brez meja, se pravi, tudi pijančeval in se drogiral. Danes se žal marsikatero praznovanje sprevrže v pijančevanje in uživanje drog. Kot da brez tega ne gre, kot da ne poznamo nobenih meja ali jih nočemo poznati. Težava je v tem, da – podobno kot mlajši sin – ostanemo brez vsega, prazni, osiromašeni in po možnost še z mačkom. Kar smo mislili, da nas bo napolnilo, nas dodatno izprazni in pusti kot štraco. Smo res tako kot pes, ki se ga odveže z verige in ponori? To je ena skrajnost – veseljačenje.
Drugo skrajnost pa predstavlja starejši sin. Tudi on se ne zna veseliti, še več, niti si ne vzame časa za to. Tak deloholik je, da misli, da morajo drugi za to poskrbeti, da je veselje nekaj neživljenjskega, nekaj, kar se zgodi na ukaz ali je predpisano z zakonom. Ker se sam ne zna veseliti, je nevoščljiv in protestira, kadar se drugi veselijo in si vzamejo čas za praznovanje. Ker se zaradi svoje ubogljivosti predpisom ima za moralno neoporečnega, ne zmore veselja nad spreobrnjenjem in poboljšanjem, kaj šele da bi praznoval.
Veselje je zunanja drža, ki izhaja iz radosti, te notranje drže, ki nam jo postavlja za zgled oče iz prilike. Znal je objeti in ovrednotiti znova najdeno dostojanstvo in znova zaživeto življenje. Mlajši sin je bil mrtev, kot pravi, in je oživel. Želel si je očetove smrti (ker je zahteval delež njegovega imetja), a je sam postal živ mrtvec. Roko na srce, starejši sin je bil mrtev na drugačen način. Tudi on ni znal živeti svojega sinovstva, ker je bil prepričan, da ga »stari« zatira, da neprestano nekaj hoče od njega in hkrati ničesar ne da.
Mlajši in starejši se nista obnašala kot sinova, ampak kot upornika: vsak na svoj način. Upornik pa zaradi nerazrešenega kompleksa ali nezaceljene rane, ne zna praznovati in se ne zna veseliti, saj je po eni strani v sebi radost zatrl (starejši sin), po drugi pa jo razbrzdal (mlajši sin). Oboje se zna zgoditi v istem človeku. Najprej se noče začeti radostiti, nato pa ne zna končati.
V čem je torej veselje in kaj pomeni biti radosten? Če si sposodim besede iz današnje Jezusove prilike, lahko rečem, da sta veselje in radost v zavesti, da smo Božji ljubljeni sinovi in ne zatirani sužnji ter med seboj bratje in ne zajedavci.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul