Prilika o izgubljenem sinu ali o usmiljenem očetu je ne samo eden najbolj ganljivih in najlepših, temveč tudi najbolj dvoreznih odlomkov v evangeliju. Konec koncev nič čudnega, saj človek ne more živeti dvojnega življenja, biti razcepljen in služiti dvema gospodarjema. Vsak od nas se verjetno najde tako v obeh sinovih kot v očetu, ne more pa biti hkrati vse troje: ostati doma in oditi po svetu, iskati rešitve in podpihovati spore, zmagati in izgubiti.
Kar je iz prilike takoj razvidno, je darežljivost očeta in zapravljivost oz. skopost sinov. Da, Bog je do nas razsipen in radodaren, ne očita grešne preteklosti in ne pozabi, kdo smo. Kar koli že počnemo v življenju, kamor koli nas zanesejo naše odločitve, še vedno smo njegovi otroci, še vedno smo pri njem doma. Oče se veseli vsakega spreobrnjenja in vrnitve, posveča se tako pohajaču kot tistemu, ki je vedno doma, in vsem sinovom poskuša privzgojiti svojo držo.
Sinova pa… no… gledata nase, tako ali drugače delata proti očetu in drug proti drugemu. Oba bi rada imela kar največ od svojega življenja in očetovega imetja, ne znata pa upravljati s njima. Oba sta poraženca, načrti obeh so propadli, oba sta izgubljena in ostaneta brez vsega. Nekaterih stvari se pač ne da podedovati, temveč se jih je potrebno priučiti, ne padejo preprosto z neba, temveč si jih je treba pridobiti, zanje delati.
Dovolite mi malo hudomušnosti in šale. Konec koncev je danes nedelja veselja, tako da nič narobe, če se malo nasmejemo. Za mlajšega sina si upam reči, da je bil Istrijan, starejši pa to nikakor ni bil. Mlajši je trmasto vztrajal, se skregal in na koncu dosegel svoje (pa če je bilo prav ali pa ne), dokler se je dalo je užival življenje in (pa če je bilo prav ali pa ne) izpeljal svoj načrt do konca. Starejši sin pa je bil tako »škrt«, da še z lastne mize ni vzel, kar bi lahko. V Istri smo vajeni, da z mize vzamemo, kar je na njej, ne da bi nam pri tem kdo prigovarjal, ponujal ali celo nosil k ustom. Načelo je zelo preprosto: Hrana je na mizi zato, da se jo vzame, ne pa da se jo gleda.
Po drugi strani pa tudi mlajši sin ni bil »čisti« Istrijan. Njegova trma se je zlomila in naposled je spoznal, da ima lahko tudi kdo drugi prav in da ne zahteva nemogočih stvari. Pri starejšem sinu pa tudi lahko najdemo nekaj Istrijana, saj se njegova trma ne zlomi in do konca ne prenese, da ima kdo drugi prav – vsaj iz prilike ne izvemo za to. Oba pa ne nehata biti očetova sinova. Oče se posveti obema in zanju naredi kar le zmore. Toda pri starejšem ostane brez moči. Kdor si namreč domišlja, da je samo on pravičen in da so za vse slabo krivi drugi, ne bo voljan sprejeti logike usmiljenega očeta. Kdor pa spozna svojo grešnost, kdor vidi, da je zaradi nje izgubil zaupanje, in se je pripravljen posloviti od svojih zmot, bo pri očetu vedno sprejet kot sin, pa čeprav bi si tega – človeško gledano – ne zaslužil. Oče namreč ne pozabi, kdo smo: da smo njegovi in da je naš dom pri njem.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – prav na vse. Amen.
Zapisal Luka Tul