Nečistost (lahko bi jo imenovali tudi počutnost) je nagnjenje, ki polagoma in neprizanesljivo onemogoči človeka v njegovem izkazovanju ljubezni. Zaradi nečistosti ne samo da človek popredmeti bližnjega, ampak se tudi sam zapira in zaklepa v lastno popačeno predstavo o ljubezni. Tako postane njen ujetnik, prepuščen na milost in nemilost trenutnih občutkov in dražljajev. Slednji pa se s tem človekom skoraj dobesedno poigravajo. To mora biti neznosno! Nečisti duh, ki se je naselil v tistega človeka, iz katerega ga je Jezus izgnal, je utelešenje in posledica takega stanja. Ob srečanju z učlovečeno Ljubeznijo, nečisti duh ne zdrži v svojem žalostnem stanju in se počuti ogroženega. Zato se tudi tako odzove, kot se.
Jezus je nekdo, ki ima oblast. V njem, v njegovem bistvu, v njegovi podstati je Bog, ki se razodeva, ki oznanja in prinaša Božje kraljestvo, ki ozdravlja bolezni in podi proč vse, kar človeka onemogoča v njegovi človeškosti in bogupodobnosti. Jezus je v svojem bistvu Bog. Mi, ljudje, se moramo za Božje otroštvo in za življenje po Božjem načrtu sproti odločati. V nas je položena bogupodobnost, a ta se ne razodene, če se mi tako odločimo. Pismouki – Jezus jim ob več priložnostih očita hinavščino – učijo Božjo postavo in zakone, a njihov zgled ni prepričljiv.
Nečisti duh, ki je obsedel človeka, se obnaša, kot bi se ustrašil. »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga,« zakriči v svojem občutku ogroženosti. Se kdaj tudi mi v odnosu do Boga in bližnjega počutimo ogrožene in se ustrašimo? Kateri dogodki nas spravijo s tira? Pridemo tudi mi do te točke, da začnemo tudi Bogu očitati, kaj nam je naredil ali nam vzel, in nočemo več imeti opravka z njim? Pridemo do te točke, da samemu Bogu rečemo: »Zdaj pa vem, kakšen si.« Védenje in znanje sta potrebna, nista pa vse. Če se pred Bogom počutimo ogrožene, če pred njim trepetamo za lastno dobrobit in zato bežimo od njega, je gotovo nekaj narobe. Če imamo za seboj neko neprijetno izkušnjo in zaradi nje gojimo zamero, je to najprej breme, ki ga sami nosimo in nas boli. Če se ga pa še krčevito oprijemamo in ne pustimo nikogar blizu, boli še bolj.
»Kdor veruje, ni nikoli sam.« Tudi v dvomu in neprijetni izkušnji. Ne zapirajmo se, ne onemogočajmo sami sebe. Pridimo pred Boga s tem, kar bremeni naše srce, dušo in vest. Naj on s svojo oblastjo spodi proč vse to ter nas odpre in razbremeni, da bomo zaživeli našo podobnost Bogu. Naj nas on osvobodi, da bomo še lažje verovali vanj in mu verjeli. Zaživimo vedno znova Božje otroštvo, ki nam je podarjeno in nam omogoča, da se Bogu vedno lahko približamo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul