Ko se življenje obrne drugače, kot načrtujemo, kam nesemo svoje dvome, skrbi, misli in negotovost? Jih zapremo vase? Jih nesemo za šank? Jih jezno stresemo na domnevnega krivca in ga zasujemo kot bi ga kamnali? Ali jih nesemo pred tabernakelj? S kom delimo svoje stiske in neprijetna presenečenja? Sveti Jožef je doživel zelo hladen tuš, ko je izvedel, da je njegova zaročenka noseča z drugim? Mojzesova postava je neizprosna in jasna: take ljudi je treba osramotiti in kamnati – javno. Tovrstni kazni se v pravnem žargonu reče »eksemplarna kazen«, ki je – podobno kot vse kazni – zato takšna, da bi odvrnila od početja, ki do nje privede. V naši kulturi je tako rekoč ne poznamo več.
Sveti Jožef pa ni poslušal samo določil Mojzesove postave, nasvetov katerega izmed rabinov in še koga. Mogoče bi, če bi živel v našem času, poslušal celo Marijo, a to vsaj takrat ni bilo običajno, saj je tovrsten greh očiten in neizpodbiten. Gotovo pa je poslušal srce, poslušal je Boga. In ne samo to. Verjel je Bogu, da je tako prav, kot se je zgodilo. Naredil je, kar mu je Bog po angelu povedal.
Morda se komu sveti Jožef zdi nor ali naiven. Gotovo pa je svet. Svet, ker je v svojo zgodbo slišal Boga in njegovo plat zgodbe – in jo v celoti vzel zares. Svetniki se na tem svetu vedno zdijo malo nori in naivni, kot bi bili pešci na avtocesti. Življenje in njegove zakonitosti drvijo v eno ali drugo smer, svetniki pa… ko bi bili nad njimi, neodvisni od njih, kakor je Bog nad vsem in neodvisen od vsega.
Morda prav zaradi te njegove svobode kdo Boga zapusti, ga ne jemlje resno ali se nanj celo požvižga. Ker ne ustreza njegovim okvirjem in vzorcem, ker je preveč na levo ali na desno, nad ali pod njegovim nivojem. Ker se pojavi, kadar nočeš, in izpelje stvari, kakor nočeš. Sto in en razlog, zakaj Bog ne »paše« na ta svet. Sto in en razlog, da ga ženemo proč, mu zapremo poti in ušesa. Jožef, Marija in drugi svetniki pa kot bi ne vzeli zares ali se celo požvižgali na ta svet in njegovo logiko. A prav njih se spominjamo in se jim priporočamo v negotovih okoliščinah, v kakršnih so se, ne nazadnje, oni sami znašli. Prav njih želimo – tako upam – posnemati. Kljub časovni in še kateri drugi oddaljenosti, ostajajo »in«. Tistim, ki so Boga postavili na stranski ali slepi tir, navadno ne sledimo ali vsaj dolgo ne, ker se izpojejo in moramo vedno znova najti nekoga drugega, ki nam ugaja.
Nesimo svoje dvome, misli, skrbi in negotovost pred Boga. Poslušajmo in naredimo, kaj nam pove. Verjemimo mu. Neopazno in tiho, odločno in docela kakor sveti Jožef.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.