Na začetku današnjega odlomka (Mt 1,18-24) je rečeno, da bo govora o rojstvu Jezusa Kristusa. O rojstvu samem nismo slišali ničesar, pa tudi v nadaljevanju besedila evangelija, je sam dogodek rojstva omenjen skoraj mimogrede. Kako to? Rojstvo človeka na ta svet je velik dogodek, veliko bolj pomembno pa je, kako mi ljudje ta dogodek jemljemo: bo otrok sprejet, ga bodo starši in drugi sorodniki vzljubili in ga vzgajali, bodo prijatelji in znanci veseli itd. Jezusovo rojstvo ni izjema. Glede na to, da se je napovedalo in tudi zgodilo mimo vseh pričakovanj, ga ni bilo kar tako sprejeti. Lahko si samo predstavljamo Jožefovo stisko, ko je izvedel, da je Marija – grdo rečeno – noseča z drugim.
Zakon takratnega časa je na njegovi strani. Poročena še nista bila in tudi skupaj nista še živela, njegova zaročenka je zanosila z drugim in vso pravico jo ima odsloviti in s tem tudi javno osramotiti, jo »dati v zobe« in obsoditi celo na kamnanje. Tako težek in očiten greh prinese za sabo težko, eksemplarično in očitno kazen. Pravičnost po človeško pač.
Toda Jožef – o katerem ni ostala zapisana nobena beseda, ki jo je izrekel – se ne prepusti navalu čustev, se ne odzove nepremišljeno in ne deluje neprištevno. V svoji pravičnosti premišljuje o tem, kako bi Marijo rešil javnega linča. Marijo ima preveč rad, da bi jo dal javno osramotiti. V tej stiski, ko si sam več ne zna pomagati, ga obišče angel. Očitno je Jožef vso svojo negotovost, žalost in razočaranje prinesel najprej pred Boga (!). In Bog, ki je vse skupaj zrežiral, ima rešitev. Angel Jožefu razodene scenarij in ga malodane prosi, naj sprejme to ponudbo. Ne gre namreč samo za otroka in Marijo, ampak za Božje ljudstvo, ki ga bo ta otrok rešil greha. Jožef je bil znova pred težko odločitvijo: verjeti ali ne angelu, sprejeti ali ne Božji načrt?
Jožef je bil pravičen ne po človeško, ampak bo Božje. Če gledamo besedila Prve zaveze (da, ravno ona, kjer Bog po splošnem mnenju velja za krutega, krvoločnega in maščevalnega), je Božja pravičnost taka, da sicer naprej zagrozi in kakšno grožnjo tudi izpolni, a je vedno usmerjena v rešitev. Božja pravičnost je taka, da rešuje človeka, ne pa da ga obsodi na smrt ali pogubi na vekov veke. Človek sicer nosi posledice grehov, a mu njegovo kesanje prinese odkupnino. Celo tako daleč gre ta Božja pravičnost, da prekliče zagroženo kazen in je spričo kesanja ne uresniči. Bog gre na nek način mimo lastnega sklepa, da bi človeka rešil. Jožef naredi isto. Prekrši postavo, zakone in pravila takratnega časa ter tako Marijo, z njo otroka in z otrokom posredno tudi človeštvo, reši.
Nalezimo se Jožefove drže, zlasti ko se počutimo izdane, prevarane in v slepi ulici, ko nimamo več rešitev, idej in pripomočkov. Ko – tako kot Jožef – sami sebe in svoje stanje prinesemo pred Boga, namesto da bi krivili, sodili in obsojali ljudi, se bo pokazala rešitev, se bo odprla pot in človek bo rešen. »Kdor koli reši eno življenje, reši ves svet.«
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – da bi rešil človeka. Amen.
Zapisal Luka Tul