Janez Krstnik, ki se nima za vrednega odvezati sandalov in prevzeti vlogo preroka, me spominja na minljivost meteorita, ali bolje, na prehodnost kometa. Kometa ni mogoče opazovati dolgo časa skupaj, je pa veliko čudo in, prav zaradi redkosti pojava, pomembno znamenje na nebu. S pojavom kometov so povezovali prelomna obdobja, celo tako prelomna kot so naravne katastrofe in vojne. Kot bi se zgodila revolucija – v tistem izvornem pomenu besede, se pravi, preobrat.
Z Janezom Krstnikom nastopi nekaj novega. Njegov nastop je prelomen. On sam pravi, da za njim pride nekdo, s katerim se človek, kot je on, ne more primerjati. A ni dosti pomagalo, saj so ljudje drli za njim in mislili, da je on »tisti, ki mora priti«, da je on odrešenik, ki ga tako dolgo pričakujejo. Njegova pojava je bila že na zunaj posebna, njegovo sporočilo in kretnje še toliko bolj zgovorne. Pokora in spreobrnjenje sta znamenji sprememb v človeku, v njegovem obnašanju in stilu življenja. To pa se naposled pozna tudi navzven.
Ljudje pa najprej opazimo in svojo pozornost usmerimo na to, kar se vidi. V slogu starozaveznih prerokov, je tudi Janez Krstnik klical k poboljšanju in rekel bobu bob, brez ovinkarjenja. Toda on ni navaden prerok. Preroki so – če beremo njihove zgodbe – grozili z namenom, da se njihove oz. Božje grožnje ne bi uresničile. Janez Krstnik sicer nima dlake na jeziku, a njegovo kazanje na Odrešenika je namenjeno temu, da se uresniči. Nastopila bo Božja vladavina na čisto nov način. Bog je pripravil preobrat v zgodovini odrešenja. Janez Krstnik prepričuje množice in naroča svojim sledilcem, naj ne hodijo za njim in ne poslušajo njega, ampak tistega, ki ga napoveduje in nanj pokaže.
Konec koncev naj bi bili kristjani prav taki: množice naj ne hodijo za nami, temveč za Kristusom. Mi smo kakor smerokazi, ki kažejo drugim smer, kažejo proč od sebe. Naš zgled, podobno kot Krstnikov, naj kaže na Odrešenika, ki nas je tako prevzel, da je vredno sebe postaviti v ozadje in prepustiti vse njemu. Nismo mi tisti, ki bi rešili svet, spreobračali ljudi ali se imeli za nekaj več, temveč vse to prepustili Kristusu. Mi smo glas, kakor Janez Krstnik, ali pa mikrofon in zvočnik, Kristus pa je Beseda, ki ljudi nagovarja in spreminja. Nismo mi, kristjani, guruji ali voditelji, okrog katerih bi se ljudje zbirali ali nam sledili, temveč je Kristus tisti, ki mu je edinemu vredno slediti.
Na nas je torej pripraviti pot: spremeniti sebe na bolje in zaupati ves prostor in čas Kristusu v roke. Če smem znova uporabiti prispodobo s kometom: Kristus je sonce ali zvezda, okrog katere komet zakroži in v njeni bližini zažari, da ga je mogoče videti. Tudi mi bodimo vidni v Kristusovi luči, ne v soju lastnih žarometov.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul