»Radi bi videli Jezusa,« rečejo Grki apostolu Filipu, ki, tako kot apostol Andrej, nosi grško ime. Kakšen je bil njihov namen, ne vemo. Iz Jezusovega odgovora pa zaslutimo, da verjetno ni bil ravno zastonjski. Kaj so ti Grki videli v Jezusu? Kaj so od njega pričakovali? No, ista vprašanja lahko postavimo tudi sebi, danes in tukaj. S kakšnim namenom prihajamo pred Jezusa? Kaj vidimo v njem in kaj od njega pričakujemo?
Odgovori na ta vprašanja so precej pomembni. Jezus namreč ni prišel, da bi imel korist. Kot smo lahko v letošnjem postnem času že ugotovili, je – vsaj človeško gledano – bil na izgubi s tem, ko nas je odkupil. Njegovo edino orožje je bilo odpuščanje, daritev za grešnike, smrt za ljudi. Samo tako je dosegel spravo med človeštvom in Bogom. Smrt je – kot smo slišali v evangeliju danes – nujna, da zraste nekaj novega, boljšega in rodovitnejšega oz. da sploh kaj zraste in obrodi sad. Kdor v Jezusu vidi lastne koristi oz. samo sebe, je na izgubi in bo razočaran. Kdor ne vzame za svojo Jezusovo logiko »izgube«, ne bo pridobil ničesar.
Ob tej Jezusovi in Božji logiki sem se spomnil na reklamo za družabno igro Crack, ki sem jo kot otrok videl po televiziji. Reklama se je namreč končala s pomenljivim stavkom: »Crack – veselje nad zmago ob izgubi milijarde.«
Kakšni in s čim torej pridemo pred Jezusa? S to ali ono prošnjo, zahvalo ali željo? Ker se nam računi niso izšli? Ker mislimo, da imamo najboljše načrte, ki naj jih on blagoslovi in vzame za svoje? Jezus namreč pove o nas, svojih sledilcih, zelo preprosto stvar: »Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« Kaj to pomeni? Jezusa postaviti predse in iti za njim. Jezusa postaviti predse in ga poslušati. Jezusa postaviti predse in biti tam, kjer je on. Če je Jezus pred vsem, tudi pred nami; če ima Jezus prednost pred vsem, tudi pred nami samimi, bomo vedno tam, kjer je on, se pravi, pri Očetu in z Očetom; še več: v Očetu.
Če je kateri načrt, katera želja, prošnja in cilj, ki naj se na nas uresničijo, so to Jezusovi. Ti se bodo itak uresničili. Koliko pa jih vzamemo za svoje? Če je torej Jezusovo poveličanje tudi naše, potem je to najprej Očetovo delo in ne naše. Da, tudi Jezus je bil vznemirjen in v stiski. Da, tudi on bi lahko prosil Očeta, naj ga reši »iz te ure«, se pravi iz trpljenja in smrti. A če bi se tako zgodilo, ne bi bili odkupljeni. Jezus bi rešil zgolj sebe. Bog bi ostal ravno tako daleč, kot je bil prej.
Jezus nam v današnjem evangeliju (Jn 12,20-33) sporoča: »Ne glej sebe v meni, temveč glej mene in videl boš pravega sebe. Ne išči sebe v meni, temveč hodi za menoj in našel boš pravega sebe. Ne računaj nase pri meni, temveč računaj name in računi se bodo izšli.«
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul