Pod površjem teh evangeljskih vrstic se skriva zelo pomembno sporočilo za vsakega, ki se imenuje kristjan, in za vsakega, ki – tako ali drugače – iskreno išče odnos z Bogom. Te vrstice so namreč primer izpovedi vere, primer, ko človek prepozna in prizna pravega Boga, primer, ko človek doume, v čem je pravi pomen bogoslužja, molitve in vseh drugih verskih navad.
Gobavost je bolezen nad boleznimi, ki najbolj nazorno pove, kaj naredi greh iz človeka: zmaliči ga, izloči iz družbe in obsodi na počasno in mukotrpno smrt. Lahko si samo predstavljamo, kako si je tistih deset gobavcev želelo ozdraveti. Med njimi ni bilo razlike (eden tujec, drugi »naši« itd.). In ozdraveli so. Dobili so tudi navodilo, kaj naj storijo po Mojzesovi postavi, se pravi, po utečenih navadah judovskega življenja in bogoslužja. Kot bi rekli: »Tako se dela. Take so navade. Tako delajo vsi.«
A samo eden, samo tujec, samo »izločenec« iz judovske družbe (kot bi ne nehal biti gobav) je hvalil Boga na ves glas. In Jezus to pove pred vsemi. Samo on je počastil Boga, je rekel Jezus. Med vrsticami nam evangelist precej naravnost pove zelo močno stvar: Jezus je pravi Bog. Tisti tujec je to izpovedal, padel na obraz pred njim in ga počastil. Ostali so samo naredili kljukico na osebni izkaznici verskega življenja. Ostali so videli zgolj navodila za uporabo.
Pa prenesimo ta vzorec na nas. So zakramenti, ki jih prejemamo, so molitve, ki jih opravljamo, so ure verouka, ki jih obiskujemo, so naši obiski cerkva zgolj izpolnjevanje navodil in navad, ali priložnost za počastitev Boga? Morda smo bili deležni kakšnega uslišanja ali kakšne druge milosti – jemljemo to kot samoumevno, ali kot priložnost za izpoved, da je Jezus pravi Bog?
V čem je razlika: Vseh tistih deset je bilo očiščenih, a samo eden, samo tisti, ki je veroval in Boga počastil, je bil tudi rešen. Lahko izpolnimo vsa navodila in se ravnamo po vseh navadah, a če pri tem ne počastimo Boga, če ne verujemo vanj in to tudi izpovemo, smo sicer očiščeni, ne pa tudi rešeni. Še en primer. Ko gremo k sveti spovedi: Gremo, ker je pač treba in nas je duhovnik tja povabil? Opravimo po njej samo naloženo pokoro, ali tudi počastimo Boga, ker nam je odpustil grehe? Se po sveti spovedi počutimo očiščene, ali tudi rešene grehov? Po sveti spovedi delamo neumnosti še naprej, ali tudi kaj spremenimo na boljše?
Mnogo je očiščenih, a malo rešenih, bi lahko rekli spričo današnjega evangelija. Kdor ne veruje, da preko zakramentov, molitve in tudi sicer v življenju deluje Bog, in ga ne počasti, je očiščen, saj zakramenti delujejo sam po sebi, manjka pa mu odrešenje. Upamo in želimo si, da je naposled tudi ostalih devet počastilo Boga in padlo predenj v zahvalo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul