Prepričan sem, da se vsakemu človeku lepo zdi, če ga nekdo pozna po imenu in mu spregovori v materinem jeziku. Če pa je ta človek nekdo, od katerega ne pričakuješ česa takega, pa se ti sploh lepo zdi. Človek se počuti malo bolj doma, ko se to zgodi, se lažje odpre in grdi zaupanje. Če pa sam Bog pokliče po imenu in nagovori, je s tabo domač in zaupljiv, ne vem, s katerimi besedami opisati ta občutek blaženosti.
Janezova učenca Andrej in še eden sta od svojega učitelja slišala, da je Jezus Božje Jagnje, da je on pričakovani Mesija. Kako veliko je moralo biti to pričakovanje odrešenika, si lahko samo mislimo, če sta takoj šla za njim. Celo uro, ko se je to zgodilo, sta si zapomnila. So dogodki, ki jih zlepa ne pozabimo, saj so nas globoko zaznamovali. Osebno srečanje z Bogom, kot pokliče po imenu, in domačnost z njim sta taka dogodka.
Andrej in oni drugi učenec sta samo enkrat slišala, da je Jezus Božje Jagnje, in sta se potrudila, da bi ostala z njim in bila z njim domača. Prepričan sem, da smo iste Krstnikova besede slišali veliko večkrat: »Glejte, Jagnje Božje!« Kolikokrat so nas nagovorile? Kolikokrat smo slišali Božjo besedo? Smo se pustili nagovoriti? Naj taki trenutki, kot je bilo srečanje prvih apostolov z Jezusom, ne grejo kar tako mimo. Naposled se osebno srečanje z Bogom zgodi. Ne zamujajmo, ne preslišimo, ne spreglejmo. Andrej in oni drugi učenec nista in še danes nas ta njun zgled nagovarja, še danes govorimo o tem.
Sledilo je navdušenje. Ne vemo sicer, o čem so se Jezus, Andrej in oni drugi učenec pogovarjali. Vemo pa, da učenca nista mogla biti tiho. Andrej je to povedal svojemu bratu Simonu. Govoriti o takih stvareh lastnemu bratu in lastni družini, celo lastnim prijateljem in drugim, ki so nam zelo blizu, je svoja zgodba, a Andrej je to zmogel. Simon pa se je tudi pustil prepričati. Tudi njega Jezus pokliče po imenu, še več, celo novo ime mu podeli. Dobiti novo ime, pa ni kar tako.
Danes morda gremo na Upravno enoto in damo prošnjo za spremembo imena, a to je naša volja, naš kapric, morda celo moda. Kadar pa ti nekdo drugi podeli novo ime, kadar ti nekdo drugi da ime, s katerim si z njim domač, je pa čisto nekaj drugega. To je tako kot med prijatelji ali kompanjoni, ki si dajo nadimke, neka svoja imena, s katerimi se samo oni poznajo. To je izraz povezanosti in domačnosti, pa tudi pozitivne spremembe in večje kakovosti medsebojnih odnosov.
Bog nas osebno kliče s svojo besedo in imenom, da bi se počutili tudi pri njemu doma, da bi zaživeli tisto večjo kakovost življenja, ki nam jo je pripravljen podariti. Andrej in oni drugi sta slišala: »Glejte, Jagnje Božje.« Simon, ki je postal Peter, je slišal: »Našli smo Mesija.« Se v tistem drugem učencu prepoznamo tudi mi? Morda je nalašč brez imena, da bi bilo nam lažje, ko iščemo in pričakujemo osebno srečanje z Bogom. Zanj je bilo nenadno in neprecenljivo. Naj bo tako tudi za nas.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul