»Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki se je vračal s polja, da je nesel njegov križ.«
Evangelist je s temi besedami postavil spomenik temu tujcu. Cirena je namreč precej daleč od Jeruzalema, tam na SV današnje Libije. Morda se je Simon od tam priselil. Bolj verjetno je, da so prvi kristjani poznali njegova sinova Aleksandra in Rufa. Zakaj bi ju sicer evangelist omenjal poimensko? Sta se spreobrnila v krščanstvo? Se je spreobrnil tudi sam Simon? Kakor koli. To srečanje je – čeprav se je začelo kot prisiljeno –spremenilo življenje.
Od takih pomenljivih srečanj človek živi. Zlepa ne pozabi dogodka, ki pomeni kretnico v njegovem življenju. Koliko je dogodkov v našem življenju, o katerih lahko rečemo: »Od takrat nič več ni tako, kot je bilo prej«? Božji prst, Božja previdnost, Božji dotik. Nič kriv in nič dolžen se je znašel sredi dogajanja, ki je spremenilo zgodovino – tudi njegovo.
Se tudi mi počutimo nepripravljene, nepomembne, morda celo nič krive in nič dolžne, sredi dogodkov, ki jih ne razumemo, nas presegajo, ali se nas celo ne tičejo? Kako se je počutil Simon iz Cirene, ko so ga obkolili vojaki in mu ukazali, kaj naj naredi? Vemo samo, da je svojo vlogo odigral, jo vzel nase, jo vzel za svojo. Koliko krat – pa čeprav za nazaj – rečemo: »Tako se je moralo zgoditi« ali »Bilo je namenjeno«? Ne, ni bilo slučajno, odveč ali brez potrebe. Fascinantno, čudovito je. Simon ni iskal Jezusa. Jezus je našel Simona. In tako je po navadi tudi z nami. Jezus nas najde na pravem kraju in ob pravem času. Samo on to zmore. Mi ne moremo načrtovati tako natančno, tako dobro. Če bi poskusili, se ne bi izšlo. Bog bodi hvaljen!
Zapisal Luka Tul