Jezusovo poveličanje je njegovo križanje, kakor razberemo iz današnjega evangelija (Jn 3,14-21). Vzporednica tega z bronasto kačo, ki jo je Mojzes nataknil na drog, nakazuje na to, da Jezus s svojim poveličanjem prinaša ozdravitev, odrešenje in odpuščanje vsem, ki se bodo ozrli vanj. Ni potrebno ne vem kakšnih podvigov ali velikih naporov, da bi to dosegli. Zadosti je vanj usmerjeni pogled, proti njemu usmerjena pot življenja in vera, da Jezus zmore, saj je pravi Bog.
Izraelci v puščavi so umirali zaradi pikov kač in prosili za rešitev. Bili so trdovratni, a v stiski in ko jim je šlo za življenje so spoznali, da so narobe ravnali in si želeli rešitev. Potrebno je bilo dolgih štirideset let in generacijska zamenjava, da so dozoreli kot narod, kot izvoljeni od Boga, ki naj izpolnjujejo njegovo postavo. Z nami je verjetno podobno: ko se znajdemo v stiski in se nam gre za zdravje in življenje, se oprimemo vsake rešitve, ki lahko prinese boljše stanje in rešitev težav. Hvala Bogu so medicina in druge znanosti, pa tudi civilizacijski napredek prinesle tako blagostanje, da se tudi v veliki nesreči in hudi bolezni najde primerno rešitev, ki reši in izboljša življenje.
Jezus pa – kako žalostno je slišati – malodane potoži Nikodemu, da »so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna«. Kot bi rekel: Ljudem sta greh in nesreča bolj pri srcu, kakor svetost in radost. Smo se mar tako »navadili« na zmešnjavo, nered in razuzdanost, da ne znamo drugače živeti? So se nas pogubne stvari tako lotile, da si ne želimo več rešitve? Nam je tako zelo všeč grešiti, da se nočemo več spreobrniti in poboljšati?
Ne nasedajmo logiki hudega duha. Tudi on se želi skriti in ostati pritajen, da se ga ne bi odkrilo in tako pregnalo. Jezusove besede – slišali smo jih – »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela.« povedo ravno to. Začaran krog greha ne predvideva rešitve, ampak capljanje in pogrezanje v živem blatu.
Bog ljubi človeka do te mere, da pošlje v smrt svojega Sina, da bi človek ne ostal pogreznjen v temi kot v živem blatu. Bog je naredil s tem največjo uslugo človeku. Zato ni treba početi nemogočih stvari v odnosu z Bogom. Dovolj je priti na obisk kakor Nikodem in postaviti pred Jezusa sebe, svoje življenje in mu reči: »Tukaj sem!« Dovolj je pogledati v Jezusa in verjeti, da on zmore, da je on močnejši od ljudi in od hudega, od greha in vseh spletk, ki jih človeštvo zmore. Dovolj je hoditi za njim, v njegovo smer, proti svetlobi, pa naj bo še tako majhna in krhka, komaj vidna ali zamegljena. Včasih se dobre stvari in dobri ljudje zdijo taki, da se jih komaj vidi, komaj najde in komaj zazna. Včasih se nam celo Bog zdi tak, kot ga ne bi bilo več videti. Takrat ne pozabimo: Bog ljubi človeka do te mere, da pošlje Sina v odkupnino za nas.
V stiski ali v krizi vere, v preizkušnji, kateri ne vidimo rešitve, prižgimo krstno svečo. Če te nimamo, pa katero drugo – na primer tisto, ki smo jo nesli domov na svečnico. Ozrimo se v molitvi v razpelo, ki ga imamo doma. Naša vera je včasih taka: majhna, krhka in komaj opazna, a je dovolj, da razsvetli prostor in življenje, v katerem smo, in tako prežene temo dvoma, negotovosti in greha. Kristus prihaja tako: nevsiljivo in tiho ter odpira pot naprej, pokaže smer.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi – zlasti v temi. Amen.
Zapisal Luka Tul