Na določen način sta tako gobavec kot Jezus – vsak po svoje – obtičala s hrbtom ob steni. Gobavec nima več nikogar, na katerega bi se lahko zanašal v svoji obupani situaciji, rešil Jezusa. Z njegovimi besedami: ′′ Če želite, me lahko očistite,” se popolnoma postavi v Jezusove jedilnike. Iste besede spravijo Jezusa v ′′ mirovanje ′′ situacijo. Dejansko izražajo, da zdravljenje gobavca ni stvar moči, temveč volje. Jezus ga lahko očisti – ampak ali bo to želel storiti? Bo obziren? Bo to priznal?Jezus je imel sočutje, kot pripoveduje evangelist. Dotik in beseda ustavita smrtno nevarno bolezen. Jezus lahko in želi ozdraviti tistega, ki mu zaupa, kot je to storil gobavcu.
Nenadoma se položaji obrnejo. Jezus ukazuje ozdravljenim, naj delajo po zakonu Mozaika in naj ne širijo besede o tem, kar se je zgodilo. Ozdravljen zmore – bo želel to storiti? Za razliko od Jezusa, ki odgovori na molitev ozdravljenja, ozdravljeni ne sledi ukazu, ki mu je bilo dano, in se raje sam odloči. Na tej točki je Jezus tisti, ki je bil postavljen na zid: situacija pada tako daleč, da mu ne dovoli, da bi šel ven v javnost. Množica je preveč ujeta v senzacionalni dogodek in – kot se učimo drugod v Evangeliju – Jezusa dojemajo na povsem svoj način. Ko se takšni dogodki ne zgodijo več in se začnejo resne stvari, je dovolj, da Jezus verjame, da je slepar.
Uboganje ni lahko, čeprav ni stvar moči, temveč volje. Ozdravljeni gobavec – priznajmo si – ni odličen primer poslušnosti. Ujel se je v občutkih in razpoloženju trenutka. Ne opravlja svojega dela. Njegova molitev je bila uslišana – ostalo ni pomembno. Morda je kasneje šel k duhovniku, a nimamo možnosti, da bi vedeli. V plenu občutkov se pogosto in prostovoljno zgodi, da nekaj pozabiš.
V življenju svetnikov, predvsem mistikov, beremo, da po Božjih ukazih niso govorili in niso želeli govoriti o velikih stvareh, ki jih je Bog naredil zanje. Ko so končno izvedeli za svoje dogodke, so utrpeli posledice. Javno mnenje je takšno. Kateremu zgledu bomo sledili: gobavci in svetniki? Se bomo podredili le lastnim občutkom in razpoloženjem ali bomo najprej opravili svojo zaupano domačo nalogo? Obveznost je znak, da nekomu popolnoma zaupamo, čeprav nam ukazujete, da naredimo nekaj težkega ali enostavnega, da tega ne jemljemo resno. Ja, včasih je potrebno dati na stran svoje mnenje in svoje stališče (da ne omenjam želja in volje) in sprejeti voljo drugih ljudi. Vse to, da bi se izkazalo za zanesljivo. Pred kom ali kaj se bo upogibala naša volja? Komu bomo dokazali svojo zanesljivost?
Samo še nekaj dni nas loči do pepelne srede in priprav na Veliko noč. Izkoristimo priložnost za rast poslušnosti. V zavezi živeti po Božji besedi in po Quaresimalnih Preceptih ni nič drugega kot preizkušnja te vrline. Morda se bo kaj drugega zdelo bolj fascinantno kot Božji predlog. Je res tako težko zdržati dan ali dva na teden brez mesa ali pametnega telefona? Morda nam bo v času posojanja kdo namesto kruha in vode ponudil kruh in igre – kaj bomo izbrali?
Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, se spustijo nate, s teboj vedno in skozi širitev. Amen. Amen. Amen. Amen.
Zapisal Luka Tul