Od Jezusovega debija v javnosti naprej je vsem jasno, da Jezus uči ′′ kot nekdo, ki ima oblast, ne kot pismouki ′′ (Mc 1,22). V prisotnosti karizmatičnega značaja nihče ne more ostati inert. Ti liki provocirajo ne le ′′ delitev ′′ duhov in mnenj, temveč tudi njihovo razodetje, njihovo prepoznavnost. Pred Bogom se ne da skriti.Mnenja so rezultat različnih načinov gledanja in razumevanja istih stvari, istih dogodkov. Vsak človek ima razlog in vest, s katero se uči in razločuje, obsoja in odobrava ali zavrača. To je zelo pomembno. Ni vse dobro tistega, kar prepoznamo s čutili ali nam pride na misel. Izbrati moramo dobro in zavrniti zlo. Človek ni vsemogočen in / ali vsemogočen, zato se v njem konstanten boj med dobrim in zlom zaužije.
Imeti oblast ne pomeni samo ukazovati in odločati, obsojati in prevladovati. To je sposobno – do določene mere – vsakega človeka. Imeti avtoriteto pomeni imeti veščine v sebi, v svoji biti. Človek ima avtoriteto, ker mu je bila dana, ali ker jo lahko vzame, Bog ima namesto nje avtoriteto v bistvu in jo lahko daje moškim – po različnih zmožnostih. Jezus je rekel istemu Pilatu, predstavniku in nosilcu Rimske oblasti: ′′ Ne bi imel nobene moči nad mano, če ti to ne bi bilo dano od zgoraj ′′ (Gv 19,11). Oblast nam dajejo drugi, ne mi imej jo sama ali v sebi.
V sinagogah so pismouki razlagali Božjo besedo in učili ljudi. Imeli so to usposobljenost, to misijo. Nikakor pa niso imeli oblasti – tako nad Božjo besedo kot nad ljudmi. Oba sta Božja, ne pa onadva. Obojega ni mogoče razložiti avtentično in v celoti, če se postavimo na Božje mesto in prevzamemo njegovo oblast. Božje besede in človeškega ravnanja ni mogoče razložiti, razen z Božjo močjo. Človeški razum in moč nista dovolj.
Jezus ima oblast, razlaga in poučuje avtentično in s kompetenco. On je edini mojster. V njegovi prisotnosti in z njegovo besedo se razkrivajo ′′ občutki in misli srca ′′ (Eb 4,12). Zato se hudobni duh ne more več skrivati. Spontano spregovori in se naredi prepoznavnega. Ni mu podobno. Dejansko se ne more upreti Jezusovi prisotnosti, ki je resnični Bog in se počuti ogroženega. Tudi on to pove na glas in želi Jezusa uporabiti za svoje namene in potrebe, mu podati pojasnilo in ga tako ohraniti v kontroli.
Dovolj žalostno je, da je hudobni duh med vsemi prisotnimi v sinagogi prvi priznal in ′′ profesor da je Jezus ′′ Božji svetnik ′′ (Mc 1,24). Ljudje tega do danes niso zmožni – vsaj delno. Sinagoga je kraj, kjer bi ljudje morali slišati in poznati Boga, kakor sliši njegovo prebrano in razloženo besedo. Žal se to ni zgodilo niti v Jezusovem primeru. Zli duh – paradoksalen, kot je morda – je bil prvi, ki je to storil. Malo razmislimo o nas, ki obiskujemo cerkev, kjer Bog še posebej prebiva in kjer ′′ tukaj in zdaj ′′ razkriva Božjo prisotnost v besedi in evharistiji. Ali prepoznamo Boga? Uganimo, kdo je pred nami? Ali mu zaupamo po njegovi lastni besedi?
Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, se spustijo nate, s teboj vedno in skozi širitev. Amen. Amen. Amen. Amen.
Zapisal Luka Tul