Božič

Kaj naj zaželim ob praznovanju tvojega rojstva na naš svet? Kaj naj voščim za letošnji Božič? Spričo vsega vrveža, ki smo mu priča te dni, se – bojim se – zelo malo ljudi spomni na to, da si središče vsega skupaj pravzaprav ti. Če vzamemo tebe iz te praznične sestavljanke, je vse skupaj en sam… napihnjen balonček, ki – ko ga počiš – sicer pritegne pozornost, za njim pa ne ostane več nič. Ker pa je pokanje balončkov do neke mere vendarle zanimivo, jih mora biti veliko na razpolago, da tako početje ostane privlačno. Vsebina? Sporočilo? Pravzaprav ga ni, ampak čas hitreje mine, človek se s takim početjem rad zamoti… zamoti.

In naposled postane zamotan, poln vozlov in zank, zamejen v ozko obzorje zapravljanja in zapolnjevanja časa s trenutno zanimivim, »zadet« od močnih kratkotrajnih dražljajev, ki na tekočem traku igric, slik in posnetkov bežijo mimo, zaprt v svoj klobčič navidezne resničnosti in območja udobja, neodziven na stisko, resnične potrebe in druge signale, ki mu jih bližnji pošiljajo. Takšni so bili tudi meščani Betlehema, ki te, dragi Jezus, niso hoteli sprejeti. Njihove hiše so bile »zabasane« z dogajanjem in gosti, oni sami za »zamotani« v klobčič opravkov in utrujenosti, zdolgočasenosti in hitenja. Kot bi zaspali, tako so bili neodzivni in neobčutljivi na stisko tvoje zemeljske družinice.

Roko na srce, dragi Jezus, tudi meni se zdi, da večji kot je praznik, bolj hitim in se zapletam v bolj ali manj začaran krog priprav, napetosti, hitenja, živčnosti in zunanjosti. Vse se mora lepo iziti, vse mora biti »tipi-topi«, vse ob času, na minuto natančno, umito, zlikano, dišeče in pospravljeno. Sicer bom najprej jaz, potem pa še kdo okoli mene slabe volje in polnočnica bo pokvarjena, ker smo se zadnji trenutek nečesa spomnili in zaradi tega skregali od živčnosti. Tudi meščani Betlehema so bili živčni, ker sta jih Jožef in Marija zmotila v njihovi rutini. Niso si hoteli privoščiti nepredvidljivih opravkov, zato so ju po skrajšanem postopku odpodili, po možnosti s kakšno »krepko« besedo za popotnico. Porod je pač zahtevna in nepredvidljiva stvar. Če pa je še nisi vešč in nimaš zadostne kilometrine, te sploh spravi s tira.

Dragi Jezus, nočem biti takšen, kot so bili meščani Betlehema: zamotani v svoja opravila in izgovore, natempiranost in »nezmotljivost«. Tudi danes je na svetu veliko »nezmotljivih« ljudi, pa čeprav naj bi bil to samo papež in še to samo za nekatere stvari. Tudi danes se nihče ne pusti motiti v svojih idejah in ostaja sveto prepričan v svoj pogled in predstave o vsem mogočem. Tudi danes imamo samooklicane znanstvenike in poznavalce vsega možnega. Nočem, da bi bila moje življenje in moj značaj stkana iz tega, kar se slabega dogaja okoli mene ali mi slabega storijo drugi. Nočem, da bi bil pretkan, zagaman in zamotan v tisto, kar naposled sam očitam drugim.

Zato te za letošnji Božič prosim, dragi Jezus, in si želim samo eno stvar: odmotaj me! Razveži klobčič, vozle in vezave, v katere se neprestano zapletam in me onemogočajo. Razveži me slepote, gluhote, hromosti in nemosti, v katere se zapiram. Razveži me strahu pred tabo in ljudmi. Razreši in reši me razvajenosti in občutka ogroženosti. Osvobodi me občutka, da imajo drugi nekaj proti meni in se me hočejo znebiti, kakor so se hoteli tebe. Odmotaj, prosim te, gordijski vozel želje po smrti in zavračanju nebogljenega človeškega življenja, pa naj bo to še nerojeni ali že ostareli človek. Naj ne sodimo in ne cenimo človeka zgolj po njegovi merljivi učinkovitosti in stroških, ki jih povzroča. Razveži in ozdravi nam oči, ušesa, usta in srce. Naj se rešijo sivih mren in okostenelosti, ki je otopelost in trdosrčnost.

Ko si postal človek, si se za vedno in dokončno vtkal v človeško zgodovino. Rdeča nit tvoje besede je našla pot v statve in med niti našega življenja. Ne dovoli, prosim, da bi to rdečo nit pretrgali ali jo spregledali. Vtkemo naj jo v platno našega bivanja na tem svetu. Naj iz tega platna nastane oblačilo, ki bo govorilo o tvoji ljubezni do nas. Krstno oblačilo je njegova prispodoba. Naj ga ne pustimo v omarah pozabe, ali na milost in nemilost moljev greha in smrti, ki razjedajo in požrejo vse, kar vidijo in je resnično dragoceno. Naj tega platna, če ga imamo za več kot eno obleko, ne uporabljamo tako, da bi drugim zavezali oči, ušesa, usta in srce ter jih tako zavajali, temveč naj z njim obvežemo rane in ustavimo krvavitve. Naj rdeča nit tvoje besede v našem platnu postane tvoja Rešnja kri, ki ozdravlja in celi vse rane.

Dragi Jezus, naj tvoja Božja nit najde prostor v nas po vzoru tvoje mame Marije in skrbnika Jožefa, ki nista pustila, da ju življenje zavozla in zamoti. Sprejela sta in vtkala tebe samega v svoje življenje. Naj tudi nas ta Božja nit poveže, ko jo bomo prepoznali vtkano v življenje bližnjega. Ko pa se bo klobčič našega zemeljskega življenja docela odmotal, naj tkanina, ki je iz njega nastala, zasije pred teboj v nebeški svetlobi.

Zapisal Luka Tul