Odpuščanje je, po besedah današnjega evangelija, prvi sad Svetega Duha, prvo darilo, ki ga lahko nekomu damo. Jezus sam pooblasti svoje učence, ko jih prestrašene obišče po vstajenju, naj v moči Svetega Duha vzamejo nase to odgovornost v moči. Da, težko je v svetu, ki te ogroža, straši in pušča v negotovosti, odpustiti. A sam Jezus je pokazal, da je samo tako mogoče v celoti poravnati vse dolgove, v celoti izbrisati vsako krivdo.
Tudi iti v svet in oznanjati, pričevati za Boga, kakor v isti sapi naroča Jezus apostolom, ni lahko, vedno je skok v neznano, v negotovo. Spet smo pred izbiro: podleči strahu, ali podariti odpuščanje. Strah zapira srce in človeka, odpuščanje odpre in napolnjuje z mirom. Lahko bi rekli, da je nasprotje miru ravno strah. Če se naseli v človeka, zbudi vse mogoče negativne občutke.
Kaj bo zmagalo, kaj zmaguje v nas, ko gremo v svet? Mir ali strah? Brez Boga, brez Svetega Duha gotovo ne bi mogel zmagovati mir, ne bi mogla zmagovati tista vedrina, s katero so apostoli na binkoštni dan oznanili svetu drugačno besedo: namesto zatiranja osvoboditev, namesto človeških načrtov Božja dela, namesto očitanja krivde odpuščanje grehov, namesto pogube odrešenje. Svet je tudi danes žejen in lačen take govorice, govorice miru in ljubezni, sprejemanja in vedrine.
Če z besedo, ki jo govorimo, pokažemo, kaj nosimo v srcu, potem pustimo v srce Božje sonce, Svetega Duha. Naj v njegovi moči najprej sebi »odpustimo« razne zavore, ki nas držijo v strahu in krču pred ljudmi. Svet je pač takšen, kot je: negotovo, prestrašen, sumničav. Zato prinesimo vanj nekaj Božjega in podarjajmo odpuščanje. Pretrgajmo ali vsaj pomagajmo pretrgati z njim verigo, ki drži človeka v vrtincu greha in smrti.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul