foto: Albino Mejak
»Pojdita in sporočita mojim bratom,naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« Tako vstali Jezus naroči ženam, naj povejo apostolom. Da, tja naj grejo, kjer se je začela njihova zgodba z Jezusom: na začetek, kjer jih je poklical, naj grejo za njim in se jim je odprla neslutena življenjska pot.
Vstajenje je tako nov dogodek, da zaznamuje celotno življenje in ga postavi v povsem novo obzorje. Življenje apostolov se je v Galileji začelo, tam so se rodili in rastli, postali odrasli in samostojni, tam so tudi srečali Jezusa. Galileja je bila, kot nam govori predvsem evangelist Matej, odpisana pokrajina, katere prebivalce so pravoverni judje gledali postrani, kot pogane, kot odpadnike, tavajoče v življenjski temi zmote. Apostoli so bile del tega »izbrisanega« ljudstva.
A prav tam, kjer se vse zdi izgubljeno, tako rekoč v smrti, Bog posreduje, ozdravi in odpre pot naprej. Celotno življenje se začne odvijati drugače, če vanj stopi on. Na celotno življenje človek gleda drugače, kadar vanj spusti Boga. Vstajenje je tak dogodek. V njegovi luči, ob izkušnji česa takega človek gleda povsem drugače na življenje.
Jezus povabi apostole, naj ob izkušnji njegovega trpljenja, smrti in vstajenja znova prehodijo svojo pot od doma do Jeruzalema, naj pustijo, da se »film« njihovega življenja znova zavrti. Vstajenje je tako močen dogodek, tako nov dogodek, da spremeni vse. Zato je potrebno, da vse še enkrat pregledamo in doživimo, da dobi vse skupaj nov, pravi smisel.
Tudi Jezus je bil odpisan, mrtev, položen v grob. Tudi on je bil iz Galileje, iz Nazareta, od koder po vsej logiki ne pride nič dobrega. Tudi njega so imeli za lažnega preroka, za človeka, ki se dela Boga in ga je zato treba obsoditi na smrt. Toda prav on je dal smisel vsemu, kar je bilo pred njim, in odprl novo obzorje. Potrebno je bilo iti skozi ožino imenovano grob, ki je bil vsekan v navidezno neminljivo in neizprosno skalo ter zaprt s kamnom. Že se je zdelo, da je brezizhodna ulica, a je postal prehod v novo življenje, v najboljše življenje.
Zaradi Jezusovega vstajenja je smrt šele začetek »ta pravega« življenja. Življenje, ki ga živimo na tem svetu, je uvod, ni enodejanka ali zaključek. Življenje na tem svetu je kot Galileja. V njej se vse začne, tam smo doma. Vanjo pa je vstopil Jezus in z nami začel hoditi po poti, ki se ne konča. To življenje je, podobno kot Galileja za apostole, iztočnica, odskočna deska. Grob je kot vmesni čas, vstajenje pa odpre navidezno zaprto pot naprej in jo razširi v obzorje, ki je večnost.
Na to življenje, ki je minljivo, nepredvidljivo in naporno, je potrebno znova in drugače gledati. Jezus pošlje učence v Galilejo, da bi drugačni hodili skozi to življenje, ki ga po eni strani poznajo, a v veliki meri ostaja neznanka. Tudi za nas je Velika noč priložnost, da osvežimo naš pogled na to življenje ter ga doživimo in gledamo nanj na Jezusov način.
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.« Velikonočni čas začenjamo v temi, ponoči. A v njej smo zagledali svetlobo, ki je Kristus, ki je vstal od mrtvih. Tako kot je v našo cerkev prišla prižgana velikonočna sveča, tako želi priti Jezus (nevsiljivo, a odločno) v našo temo, v našo stisko, v našo odpisano in izbrisano življenjsko Galilejo, ki bi jo najraje pozabili. Jezus vstopa, da bi – tako kot apostoli v dvorani zadnje večerje – zmogli iti znova naprej, zopet ven in izkušnjo tega življenja postavili v obzorje večnosti.
Če imamo občutek, da je Jezus nekje daleč, če smo se od njega celo sami oddaljili, če imamo slabo izkušnjo in je osebna vera izgubila svoj zagon, ne pozabimo na današnji večer, na to sveto noč. Nič ni tako odpisanega (tudi naša osebna vera ne), da ne bi moglo z Jezusom znova zaživeti. Nič ni tako temnega in oddaljenega (vključno z našimi slabimi izkušnjami), da Jezus tja ne bi mogel vstopiti. Nič ni tako izgubljenega (tudi mi sami ne), da Jezus ne bi zmogel pripeljati nazaj.
»Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.« Od tam boste z njim znova začeli. Tam se bo odprlo obzorje. Tam se bo notranji grob odprl in se bo pot nadaljevala. Od tam vam bo vse bolj jasno. Od tam naprej ne boste sami.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul