Vsak se s smrtjo sooči na svoj način. V današnjem odlomku (Jn 11,1-45) nam jih evangelist predstavi nekaj. Zgodba o Lazarjevi obuditvi je priložnost, da kristjani osvežimo svoje dojemanje smrti in njenega pomena v našem življenju. Ne, smrt ni neka tuja stvar, od katere je potrebno bežati ali se je bati. Res je, da nismo nikoli povsem pripravljeni nanjo – ko pride nas pretrese in žalosti. Ni pa – kot verujemo – to zadnja stvar, ki nas doleti v življenju.
Jezus najprej pove, da se bo – podobno kot pri sleporojenemu prejšnjo nedeljo – preko Lazarjeva bolezni in smrti razodelo Božje veličastvo. To je pomembna stvar. Bog se posluži tudi smrti, da razodene svojo moč, svojo vsemogočnost. Smrt ni cilj sama sebi, ampak nas preko nje Bog nagovarja, celo spreminja in pritegne k sebi. Misel na telesno smrt celo spodbuja človeka, da izboljša sam sebe in svoje življenje.
Nima pomena v smrt hiteti ali jo klicati na kogar koli, češ, neizbežna je. Kakor si nihče od nas ni zbral čas rojstva, tako ne more kar sam od sebe izbrati uro smrti. Oboje nam je dano od Boga samega, ki je gospodar življenja in smrti. On nas je poklical v življenje in k njemu se vse živo znova vrača. Smrt ima svoj smisel v tem, da nam odpre večnost.
Nasprotno, smrti ni dobro odrivati proč v neko nedorečeno prihodnost. Ko pride ura, nima smisla podaljševati zemeljskega življenja. Ko pride ura, je najbolje oditi s tega sveta. Zveni kruto, a tako je najboljše. Smrt ne sme biti nekaj mučnega ali strašnega. Vemo, da ne bomo vekomaj na tem svetu, kar pa ne pomeni, da moram to življenje kar podaljševati in umirajoče »ne pustiti oditi«. Vsak si želi lepo umreti – prepričan sem – in kdo smo mi, da bi oteževali ta odhod na srečanje »na štiri oči« z Bogom?
Cilj in namen našega življenja je vstajenje. To se ne bo zgodilo zgolj v prihodnosti, za katero ne vemo, ampak se začenja že tukaj, na tem svetu. Dokler smo na svetu, se ozirajmo v ta cilj, da ga bomo, ko napoči čas, veseli. Mogoče nas bega dejstvo, da ne vemo ne ure ne dneva (tako za smrt, kot za vstajenje), a še večje od tega naj bo naše zaupanje, da Bog dela vse tako in takrat, ko je prav.
Marta, Marija in apostoli so tudi rastli ob Jezusu v dojemanju smrti in vstajenja. Niso vsega dojeli takoj, a najpomembnejše je verovati Jezusu, da se bo na nas razodelo Božje veličastvo, in da je on naše vstajenje. On nam ga je zaslužil, ko je prvi vstal od mrtvih. Sprejmimo ta dar, to obzorje, ki nam ga je odprl.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul