V obdobju najstništva se ljudje naučimo presojati stvari in usmerjati pogled proti življenjskim ciljem, v obzorje Božjega načrta. Podobno kot najstniki, so se apostoli ob Jezusu učili prav tega. Na gori, kjer se je Jezus spremenil, se zgodi nekaj takega. Jezus pride s tremi učenci tja in se zasveti kakor luč. Ker učenci še ne razumejo, se prestrašijo in onemijo, razen Petra, ki ima, podobno kot kakšen zgovoren najstnik, vedno veliko povedati. Toda razmišlja najstniškim letom primerno: po človeško, prehitro in nepremišljeno.
Jezus pa, čeprav obdan z oblaki, ne gradi gradov v njih, ampak postavi svoje spremenjenje (Mt 17,1-9) na obzorje vstajenja, ki se še mora zgoditi. Jezus uči svoje učence gledati daleč, dlje od samega sebe in lastnega miselnega dometa. Božji glas to potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5).
Ker je pogled v daljavo včasih strašljiv, se učenci počutijo v krču, podobno kot otroci pred navidezno prevelikim izzivom, in še glasu ne morejo dati od sebe. Jezus pa se, kot dober prijatelj in brat, približa jih pogleda v oči in jih z dotikom in besedo pomiri. Starši, starejši bratje in sestre, učitelji in vzgojitelji, ste se že kdaj znašli v taki vlogi? Da, prav to vam je zaupano: V pravem trenutku povedati, da se svet ni porušil, da se od njih zahteva toliko, kolikor zmorejo, in da niso sami.
Zato učimo s svojim zgledom naše najstnike usmerjati pogled navzgor in hkrati stati trdno na tleh. Napake se bodo zgodile in se celo morajo zgoditi, a cilj je še vedno tam, zanesljiv in zmorejo ga doseči. Pomembne stvari v življenju se nikoli ne zgodijo čez noč, na hitro, z glavo skozi zid. Saj poznamo staro modrost: »Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost.«
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul