Soli v jedeh ni veliko in vendar zaznamuje jed. Mest na gori prav tako ni veliko in vendar se oziramo vanje. Kakor sol in mesto na gori tudi krščanstvo ni prevladujoča miselnost, ni večinska vera, a vendar ima svojo težo in brez njega svet ne bi bil takšen, kot ga poznamo.
Ne gre za to, da bi bili večina, ampak da ne zatajimo. Ne gre za to, da bi nas hvalili, ampak da smo zanesljivi. Biti kristjan ni privilegij, kakor ga običajno razumemo. Ker smo kristjani, nismo nič bolj zanimivi. Biti kristjan je poslanstvo, je odgovornost. Lahko smo, podobno kot sol, nekje v omari in nevidni, a ob pravem trenutku vsi ostali računajo na nas. Lahko smo, podobno kot mesto na gori, težko dosegljivi ali razumljivi, hkrati pa nepogrešljivi pri orientaciji.
Namen krščanstva ni prevladati, boriti se za oblast ali vpliv. Veliko tega je že bilo, a ni prispevalo k širjenju Božje slave in slavljenju Boga. Namen krščanstva je kazati na Boga. Človeštvo naj slavi Boga, našega Očeta, ne pa samo sebe ali nas, ki delamo dobra dela. Biti pohvaljen zaradi dobrih del je zelo minljiva stvar in hitro vodi v tekmovalnost in boj za premoč. Kristjan ni nekdo, ki je všečen ali všečkan. Če je soli preveč, je jed ogabna. Če bi vsa mesta bila na gori, ne bi bila zanimiva.
Biti viden in okusen včasih vodi v razgaljenost. Ker se ni mogoče skriti, smo kristjani večkrat tarča ali dežurni krivec za vse zlo, ki se je in se dogaja na svetu. Hkrati pa si nas vsak želi pridobiti na svojo stran. A tudi to ni naš namen – strankarstvo. Kristjan je predvsem priča, da je jed lahko dobra. Kristjan je priča nebeškega Očeta, ki je ljubezen, zmore vse in se je pustil pohoditi, da bi se nam ne vdrla tla pod nogami. Biti kristjan ni cilj ali sredstvo, ampak oporna točka. In če bo kdo zaradi te oporne točke priznal, da je Bog velik, čudovit in zanesljiv, in se ga bo zato oprijel, smo izpolnili svoje poslanstvo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul