Iz govora, ki ga poslušamo, pogosto prepoznamo govorca samega, njegov pogled, njegove lastnosti, njegovo prepričanje in še bi lahko našteval. Ko govorimo z drugimi, se pogovarjamo ali razpravljamo, nas drugi spoznavajo in tako postanejo – hote ali nehote – naši bližnji. Ni kaj, še en dokaz, kako pomembna je za človeka beseda, kako pomembno je ubesediti svoje misli in občutke, izraziti samega sebe.
Jezus v svojem govoru na gori prav tako ubesedi sebe, se predstavi, pove nekaj o svojih lastnostih. Pravzaprav predstavi Boga samega: ubog v duhu, sočuten, krotek, pravičen, usmiljen, čist v srcu, delavec za mir in ne nazadnje preganjan po krivici. Bog ne gleda nase, ampak se mu gre za človeka. V tej svoji drži gre v smrt in vstane od mrtvih, reši človeka zanke, v katero se je sam ujel in iz katere sam ne more.
Blagri pa povejo še nekaj: človek, ki je Božja podoba, prav tako zmore živeti lastnosti iz blagrov. Bog ne pozabi na našo bogopodobnost. Bog ne pozabi, da smo njegovi. Bog ne ostane samo pri besedah, ampak se naseli med nami. Bog nas ne bo pustil na milost in nemilost sveta in greha. Bog pusti, da mu pridemo blizu, kakor so se množice približale Jezusu in ga poslušale. Bog nas vabi k sebi, ne pusti nas daleč od sebe, ne biva nekje v neznanem ali nedosegljivem.
Toda to ima svojo ceno. Že preroki so »nastradali«, ker so vabili k Bogu in opozarjali na stranpoti. Ne nazadnje je potegnil ta kratko tudi Bog sam. Vsaj človeško gledano. Enako morda čutimo mi, ki se trudimo slediti mu. Tudi nas to stane, tudi nam ne gre vse prav, ker smo Jezusovi. Tudi z nami bodo ravnali kot s preroki in Jezusom samim. A to ni vse, ker nismo sami pri tem. Naš Bog je Bog, ki rešuje in nas vabi v svoje življenje.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Lula Tul