Ker je adventni čas tak, da ga zaznamuje pričakovanje Gospodovega prihoda, je na mestu vprašanje o tem, kakšno je to naše pričakovanje. Je veselo, zamorjeno, polno strahu ali pa smo čisto pozabili nanj. Bog nas obiskuje ob pravem trenutku in na način, da ga razumemo. Nekoč je prišel kot človek, ob koncu časov bo prišel kot pravi Bog. Vmes pa je med nami, ko smo zbrani v njegovem imenu.
Kakšno je naše pričakovanje? Glede na to, da Bog ni vezan na čas, mi pa imamo zelo radi urnike in časovnice, nas morda malo zmede beseda današnjega evangelija (Mt 24,37-44): Bog lahko pride kadar koli in kamor koli. To ni prinašanje okrog ali pa zavajanje. Preprosto Bog ni odvisen od časa, saj je od vedno in za vedno, zanesljiv. Morda imamo res radi to, da vemo, kdaj se bo kaj zgodilo, da bi se lažje pripravili in bi nas stvari ne presenetile. Toda Bog lahko pride kakor tat – kadar ne mislimo.
Zato spodbuja, naj bomo vedno pripravljeni, vedno zvesti, vedno zanesljivi. Ne gre za to, kaj delamo, kje in kdaj, temveč kako delamo: z veseljem, iz dolgčasa, ker je pač treba, ali iz katerega drugega razloga. Ravno to je odločilno: kakovost. Dva bosta na polju, a bo samo eden vzet. Dve bosta mleli, a samo ena bo vzeta. Čeprav sta delala oz. delali isto stvar, očitno nista enako delala oz. delali. Naše delo je vedno zaznamovano z držo: kako delamo. Ne gre torej za delo, temveč za držo.
Če smo veseli Božjega prihoda, bomo vedno pripravljeni zanj, bomo vedno svoje poslanstvo izpolnjevali z veseljem. Res ni vedno lahko, res ni vedno prijetno, kdaj bi najrajši vse pustili. A če nas to ne odvrne od veselega pričakovanja, če nam ne vzame veselja, če nas ne odnese prva preizkušnja ali razočaranje, prvi napor ali neuspeh, se bo naše veselje pomnožilo. Če pa je naše življenje polno vedrine, ne bomo spregledali pomembnih dogodkov, ker nas ne bodo spravili s tira, ker nanje ne bomo pozabili, ker se nam ne bodo zdeli brez veze ali nepomembni.
Obnovimo veselje do svojega poslanstva. Obnovimo veselje do tega, kar nam je zaupano. Zamorjenosti in slabe volje je itak vedno preveč. Tako bo Bog opazil razliko, opazil bo ljubezen do tega, kar delamo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul