Lahko ob današnjem odlomku (Lk 23,35-43) še rečemo, da je evangelij pravljica? Verjetno si še ob katerem drugem tako mislimo. Kakor koli obrnemo: stvar je tako resna, da ji lahko rečemo kar kruta. Govori nam, kakšen je lahko človek do nekoga, ki ga ne mara, in kako daleč gre zavračanje Boga. Celo ob smrtni uri se ne ustavi. Človek je sposoben preklinjati in zaničevati Boga in človeka tudi, ko umira. Neverjetno.
Kakor občudujemo vladarje, ki v stiski ne zapustijo svojih podanikov in z njimi delijo kruto stanje, pa čeprav jim grozi smrtna nevarnost, tako smo lahko začudeni tudi ob Jezusu, ki je v isti obsodbi kot tista dva kriminalca. Jezus ostaja kralj tudi v obsodbi in sovraštvu, prekletstvu in zasmehovanju. Ne zbeži, noče se izvleči. Lahko bi pometel z vsem tem, a hoče iti skozi to, da bi v istih okoliščinah človek imel oporno točko, rešilno bilko.
Ob tako krutem umiranju, kot nam ga predstavi današnji evangelij, lahko gledamo od daleč in si kot poštenjaki mislimo: »Je že kaj naredil.« Lahko ostanemo nemočno tiho in ne damo od sebe glasu. Lahko se izživljamo kot so se znali rimski vojaki, ki so ponujali kis in se pri tem krohotali. Lahko prekolnemo Boga in kričimo, kako je krivičen in krvoločen, podobno kot je naredil eden od razbojnikov. Lahko pa rečemo Jezusu, ki je v isti mineštri kot mi, naj se nas spomni, naj nas sprejme, naj se ozre.
Kaj bomo izbrali? Zaverovanost vase ali izročitev v Božje roke? Kako se bomo obnašali? Bomo Boga in ljudi pošiljali v tri krasne ali prosili, naj nas ne zapustijo? Na koga se zanašamo, ko je jasno, da si sami ne moremo več pomagati? Še trmasto vztrajamo pri svojem, ali sprejmemo pomoč? Jezus je bil deležen enake obsodbe. Nič človeškega si ni prihranil. Išče nas tam, kjer smo. Sprejme nas takšne, kot smo. Ga opazimo?
Pretresljive so razbojnikove besede: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Neverjetno. To ni navadna vdanost v usodo, to je ponižnost in zaupanje. Bog zmore priti tudi tja, kjer je ta razbojnik. Bog zmore slišati tudi takrat. Bog zmore razvozlati tudi táko smrtno zanko. Bog zmore vedno odpreti pot naprej. On je kralj nad kraljujočimi in gospod nad gospodujočimi. On zmore vse. Samo pustiti mu je treba proste roke.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul