Zgodovina odrešenja je zgodovina Božjega sklanjanja na zemljo, njegovega približevanja, še več, njegove bližine človeštvu. Zato vsako leto za Veliko noč slišimo odlomke, ki o tem pričajo. Od samega začetka sveta in stvarjenja človeka je Bog zraven, se druži s človekom. Bog se sklanja, da bi vzravnal človeka, mu okrepil klecava kolena, mu odvzel breme z ramen, mu odvalil kamen od srca in osvobodil njegovo vest in dušo vsega, kar smrdi po grehu, razpadanju in smrti.
Srčika in jedro vsega pa je vstajenje. Ne pozabimo tega. Nikoli in nikjer. Če tega ni, krščanstvo nima smisla in smo od vseh ljudi najbolj nesrečna bitja. Jezus je o tem govoril in napovedal, da bo moral trpeti in umreti ter da bo tretji dan vstal. Kakor žene, ki so šle h grobu, se tudi mi spomnimo na to, ko bomo obiskovali grobove naših dragih, ko bomo obiskovali bolnike in zanje skrbeli, ko bomo sami razočarani in v stiski, pa tudi če nas kdo vpraša, kaj je bistvo naše vere.
Vstajenje namreč čaka tudi nas. Kristus je prvi, ki je vstal, ostali bomo to poveličanje doživeli, ko bo nastopil čas za to. Zato tudi v veroizpovedi obnavljamo, da verujemo v vstajenje mesa, da ne bi pozabili. Nevarno je namreč, da pozabimo na to. Po telesni smrti, ko se naša duša vrne k Bogu, naše telo čaka vstajenje. Ne odidemo pač nekam ali na nek neznan kraj, ampak se vračamo k Bogu, ki nas je poslal na ta svet. Ne bojmo se.
Danes je človek pogosto prestrašen. Nič zato, če je grešen ali dela napake, pade in se umaže. Strah ga je pokazati umazanijo in rane, kot bi se njih nekako navadil, kot bi brez njih ne znal več živeti. Kot da ni zadosti notranjega nemira, se še okoli njega dogajajo stvari, ki ga begajo. Ustvarjajo se tokovi in valovi, ki ga premetavajo sem in tja, pojavljajo se ideje, ki so na prvi pogled lepe in dobre, a puščajo ljudi na cedilu, še bolj prazne in oropane, še bolj zmedene in prestrašene. Da, svet – tako se zdi – ustvarja zmedo, da bi lažje obvladoval, usmerjal in prepričal, da je vse narobe in da je najbolje
imeti čim manj opravka s stvarnostjo.
Človek danes beži od težav, bolečine, izzivov, zadolžitev, obveznosti… in celo od smrti. Beži, namesto da bi se soočil. Vse mora biti v najlepšem redu, vse mora teči gladko, vse mora biti na dosegu roke. V sebi pa človek kljub vsem pomagalom kopiči jezo, ki jo nato izliva na druge, kadar mu kaj ni pogodu, če se stvari odvijejo, kakor noče. Vse okrog njega mora biti naravno, biološko in ekološko, razen njega samega. Zdi se, da smo zapadli v suženjstvo lastnega mnenja, lastnega načina življenja, čutenja in doživljanja. Boga pa puščamo nekje daleč, visoko, češ, kaj pa njega briga. Biti zapuščen pa je hudo za človeka, nepremostljivo. Nič čudnega, da nas je stiske in smrti strah. Če odrivamo Boga od sebe, tvegamo, da bomo sami občutili oddaljenost od njega.
Toda Bog ne rešuje od daleč, zviška, s prestola ali fotelje in z daljincem. Bog ne rešuje na ukaz ali mimo človeka. Bog rešuje tako, da pride in ostane blizu. Bog rešuje tako, da je z nami. Sklanja se k nam tako, da se rodi, živi in je na preizkušnji kot pravi človek, kot eden od nas. Kadar se zbiramo v njegovem imenu, je z nami, tukaj in sedaj. Sklanja se tako, da gre na križ in na njem umre. Sklanja se tako, da s križa gre v grob in podzemlje. Sklanja se celo – kot bi rekel Dante – v najgloblji krog pekla, v ledeno puščavo izdajstva s strani prijatelja, s strani nekoga, ki mu najbolj zaupaš, a te je zatajil in zanikal, zlorabil tvoje zaupanje in te prestrašil do dna duše. Sklanja se v puščavo skušnjav in greha. Greh se namreč kaže kot dober prijatelj, a te naposled izda, zataji in si umije roke. Sklanja se – kot poje Prešeren – tja, kjer človek daje slovo upanju, kjer je srce prazno in nesrečno in si upanja najbolj želi. Sklanja se do dna brezna, ki je smrt, prime človeka za roko in potegne ven, navzgor, spet na površje. Usmeri in vabi na romanje upanja na tem svetu in nato v svojo hišo, kjer je pripravil prostor zate in zame.
Da, Bog se je s svojim rojstvom, trpljenjem in smrtjo sklonil do človeka, ki je prestrašen obležal in se skril. Z vstajenjem pa ga je dvignil in osvobodil, mu vrnil dostojanstvo in prihodnost. Ni se treba več skrivati, kajti Bog nas gleda iz oči v oči, dviga pogled in ostaja z nami – povsod in vedno. Ne ustavi ga blebetanje in izguba spomina, stiska, križ in grob, greh in smrt. Bog je močnejši od vsega. Močnejši je od našega prepričanja, da nas je pozabil in da se ne splača potruditi in živeti. Močnejši je od razočaranja in strahu, zaradi katerega bežimo in se skrivamo pred njim in pred bližnjim.
Skupaj z njim zmoremo skozi vse, kar nam jemlje pogum in voljo do življenja. Skupaj z njim zmoremo celo skozi grob, ki se zdi, da se zapira. Da, človek je odrešen in ves svet z njim, ker se je Bog sklonil. Človek je zaradi Jezusove smrti in vstajenja živ in radosten – na veke.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen. Aleluja!
Zapisal Luka Tul