Najprej nekaj besed o rimskih kovancih. En kvadrant – vsota, ki jo je vdova vrgla v zakladnico – je bil vreden četrtino asa, najprej bronastega, nato bakrenega kovanca v času rimske republike in nato cesarstva. Koliko je bil vreden en as? Če pogledamo v tretje stoletje, vidimo, da je bilo za kilogram grozdja potrebno odšteti 32 asov. Ker cene same po sebi grejo sčasoma navzgor, bi bilo gotovo v Jezusovem času potrebno plačati manj asov za isto količino grozdja. Sklepamo lahko torej, da je uboga vdova iz evangelija živela v precejšnji revščini.
Če odmislimo socialne razlike in količino imetja, se v današnjem evangeliju (Mr 12,38-44) pojavijo tri skupine ljudi: pismouki, bogataši in vdova. Jezus ne gleda na to, koliko nekdo ima ali zmore darovati, temveč kako to počne. Pismoukom očita hinavščino, dvojna merila in izkoriščanje položaja. Bogataši niso deležni posebne pozornosti, morda bi jih označili kot stiskaške. Uboga vdova pa je postavljena za zgled. Zakaj uboga in ne revna vdova? Morda zato, ker je kljub temu, da je imela za preživetje zgolj drobiž, dala še tistega v tempeljsko zakladnico. Lahko bi – z razlogom – obdržala zase, da bi imela malo več za preživetje, toda ne. Tudi tisto svojo revščino daruje Bogu.
Kakšni pa mi prihajamo pred Boga? Sam pri sebi večkrat pomislim na hinavščino pismoukov. Pred Boga pridem in ga prosim takrat, ko me v življenju nekaj stisne in potrebujem pomoč; skratka: ko ni drugega izhoda. Sicer pa je molitev bolj površna ali bežna, da o zahvali ne govorim. Bolj se zdita pomembna obleka in položaj od notranje drže. Bolj šteje to, da me drugi hvalijo in cenijo, vidijo moj trud in vloženo delo, ne pa da sam druge pohvalim in cenim. Pa tudi na bogataša v sebi pomislim. Ne morem reči, da imam preveč vsega, a največkrat ne dajem od sebe vsega, kar imam. Ne govorim samo o denarju, temveč tudi o času in trudu. Kar se splača in je dobičkonosno, tega se lotim. Od drobtinic z moje mize ali drobiža iz denarnice pa tisti revež itak lahko preživi. Uboga vdova? Kvečjemu bi bil revna vdova, ki – z izgovorom revščine – ničesar nikomur ne daje.
Morda lahko vsak od nas najde nekaj pismouka, bogataša in revne/škrte vdove. Pa tudi – verjamem in vem – veliko takih je, ki so dejansko uboge vdove in od sebe dajo, kar zmorejo. Največkrat so to res gmotno ne najboljše stoječi posamezniki. Velikokrat je res, da Cerkev živi od daru ubogih udov v obliki miloščine ali osebnega daru za župnijo, za Karitas in druge dobre namene.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul