Okrog groba apostola Petra in diakona Lovrenca so med izkopavanji odkrili veliko drugih grobov postavljenih enega nad drugim. Verjetno so se verniki dajali pokopavati v neposredno bližino teh dveh svetnikov, da bi si izprosili tudi mesto v nebesih – po možnosti tako blizu, kot je bil njihov grob blizu njunih. Očitno ima že od nekdaj človek rad zagotovilo, da bi mu dobro šlo in bi bil preskrbljen že tu na zemlji, kot tudi v prihodnjem svetu.
Da je Jezus nekajkrat napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje, že vemo. Preteklo nedeljo pa smo slišali, da so apostoli vse zapustili in šli za Jezusom, ki jim zagotavlja – materialistično gledano –neke vrste gmotno osnovo za tuzemsko preživetje. Kot da vse to ne bi bilo dovolj. Očitno niso bili imuni na prihodnja zagotovila. Jakob in Janez se na Jezusa, da bi imela svoje mesto tik ob njem in tako bila preskrbljena tudi v večnosti. Seveda ostali ne odlašajo s pripombami.
Tudi ta logika, pri kateri bi Jezus vse poskrbel in vse prinesel na pladnju, ne zdrži. Jezus noče, da bi njegovi učenci bili pomembnejši od drugih, da bi imeli druge pod sabo in z njimi razpolagali, temveč da bi bili pomembni za druge, se pravi, da bi jim bili na razpolago. Apostoli naj, tako kot Jezus, služijo drugim, ne pa da drugi služijo njim, kot bi bili neki privilegirani gospodje. Služenje drug drugemu omogoča pravilno delovanje telesa, ki je Cerkev. Če znotraj telesa posamezni deli ne služijo drug drugemu, postane telo razpadajoče truplo.
Služenje Cerkve v svetu in v družbi bo takrat pristno, privlačno in nagovarjajoče, kadar bomo znali znotraj Cerkve biti drug drugemu služabniki. Ne samo brez Jezusa, tudi drug brez drugega ne moremo živeti. Kdor si želi zagotoviti položaj, vpliv in razpoložljivo služničad, je podoben tistim vladarjem, ki se postavljajo nad druge, jim ukazujejo in po možnosti izkoriščajo. Jezus pa pove, da naj med njegovimi učenci ne bo tako, kot je običajno na tem svetu. Svet ne bo obstal zaradi moči in oblasti, temveč zaradi služenja in ljubezni.
Tudi Bog ni postal človek, da bi bil nad drugimi, ampak da bi vsi stali na njem, da bi imel njega za svoj temelj. Cerkev je torej obrnjena hierarhija: Naša glava, Kristus, je vsem služabnik in temelj, vsi mi pa slonimo na tem temelju in živimo po zgledu služenja, ki nam ga je zapustil.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul